Živeti skupaj

V manjših krajih, na podeželju, so priseljenci pogosto ‘na tapeti’. Tako je bilo in bo. Seveda se v kriznih časih razprave ostrijo, postanejo nasilne, včasih se to stopnjuje in pripelje do tragičnih posledic. V našem mestecu ‘južnjaki’ že desetletja predstavljajo pomembno subkulturo. Rudnik v Kanižarici je bil simbolna točka, okrog katere je zrasla skupnost, ki se še sedaj ni v zadostni meri združila z našo ‘izvorno’ kulturo. Svoje je prispeval še Belt, ki je kot socialistični mastodont ravno tako pritegnil veliko mladih ljudi, ki so se iz tedanjih bratskih republik bivše države selili na ‘razviti’ sever, k nam, Slovencem. Lokalno prebivalstvo je praviloma z nelagodjem sprejemalo njihov prihod, saj mnogi izmed prišlekov niso zmogli hitro sprejeti kulturnih norm lokalnega okolja, ali pa tega celo niso hoteli. Zaradi nacionalnega ali kakšnega drugega ponosa. Med obema kulturama so se na začetku le redko vzpostavila območja zaupanja, živeli smo nekako drug mimo drugega. Seveda so se hitro našle izjeme, saj tudi najbolj zadrt lokalpatriot sčasoma spozna koga z ‘druge strani’, ga sprejme in začne ceniti. Instinkt humanosti lahko prevlada nad plemensko lojalnostjo. Vsak izmed nas se lahko spomni koga, ki ga je sprejel kot brata, čeprav se mu v izgovorjavi, kljub več desetletij bivanja pri nas, še vedno čutijo primesi njegovega materinega jezika. Spletle so se torej številne vezi, svoje so pripomogle tudi poroke, številne družine so v sorodstvo sprejele koga, ki ima priimek na ‘ić’. Če so starši še imeli težave z jezikom, jih njihovi otroci praviloma nimajo več. Kanižarica je včasih veljala za ozloglašen predel, nekakšen primestni geto. Pa so fantje, ki so delali težave, malo odrasli, dobili otroke in se umirili. Nova generacija se je bolje vključila v družbo, čeprav so razmere še daleč od ideala.

Gospodarska konjunktura pred nekaj leti je omogočila odprtje številnih delovnih mest, ki jih domačini le stežka opravljamo. Gradbeniki so že dalj časa predvsem ljudje z ‘juga’, ki so očitno edini pripravljeni prenašati hude napore tega poklica. Enako je v številnih drugih panogah, zato so se po mestecu pred nekaj leti znova začeli opažati neznani obrazi. To je zbudilo val prikritega nezadovoljstva, ki se je na srečo sproščalo predvsem za šanki lokalnih barov in ni pljusknilo med ljudi. Prijatelj je pripomnil, da iz balkona v blokovskemu naselju praktično ne slišiš več slovenske besede. Prepričan sem, da se bodo tudi ti ljudje malce ‘obrusili’, sprejeli osnovne kulturne norme, s pomočjo katerih se bodo bolje ‘potopili’ v lokalni skupnosti, hkrati pa ohranili del svoje identitete, ki ohranja nujno pisanost družbe. Seveda pa tega procesa ni dobro pustiti brez nadzora. Nekako je treba regulirati te procese, saj se drugače te subkulture, lep primer je romska skupnost, ne vključujejo v širšo skupnost. V tujini in tudi pri nas poznamo primere slabe in dobre prakse. V nekaterih večjih mestih na Zahodu so iz majhnih, zaprtih skupnosti zrasli ogromni geti, prave države v državah, komunikacija se je pretrgala in skupnost je razklana. Seveda ni treba poudarjati, da je tudi konfliktov več. Na Dunaju pa so s pametno politiko naseljevanja te skupnosti razbili, niso dovolili getoizacije in so odnosi v družbi bistveno bolj zdravi in produktivni.

Nekajkrat sem bil na prireditvah, ki jih uspešno pripravlja lokalna skupnost. Kulturni program, potem veselica, meščani pridejo, se družijo, uživajo. A na teh prireditvah, kot na številnih drugih kulturnih dogodkih, ljudi iz teh simbolnih‘predmestij’ ni. Mogoče pridejo na kakšno večjo prireditev, recimo na Jurjevanje, pa še tam se nekako ne znajo, ne zmorejo vključiti. Prepričan sem, da je te pregrade, ki jih ne moremo spregledati, možno znižati do te mere, da bodo postale nezaznavne ali vsaj obvladljive. Ampak za to bi morali storiti bistveno več. Na nek način moramo te ljudi spraviti zraven, jih pripeljati medse. Poti je več. Gotovo bi bilo smiselno znova obuditi kakšno društvo, v katerem bi si prizadevali za nai, organizirati kakšno prireditev, na kateri bi se lahko oni, iz ‘predmestij’, predstavili, pokazali, od kod prihajajo, iz kakšne kulture izhajajo, nam kaj zaigrali, zapeli, povedali. Takšna srečanja, kulturno-zabavni dogodki, bi pomenili ne le spletanje močnejših vezi med lokalnimi skupnostmi, ampak bi imeli tudi širši potencial. Mogoče bi se iz njih razvile prireditve, ki bi pritegnile pozornost ljudi onstran Kolpe in iz druge strani Gorjancev.

Potruditi se moramo, prvi korak moramo gotovo narediti mi.

Slika: Miha Perne: Rožnata - Pinkish, 2015, akril na platnu, 70,4 x 55,5 cm

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.