Pred nosom ... (126)

Ko je še kamnu jasno ...

V debatah na medmrežju so najglasnejši tisti, ki se sklicujejo na ‘lastne raziskave’, na zdravo kmečko pamet in seveda na neizbežno intuicijo. Velike težave v ‘prepričevanju’ takšnih, ki vse vedo, niso le v tem, da jim je to v bistvu nemogoče dopovedati, ampak tudi v dejstvu, da se v takšnih trditvah skriva zrno resnice. Ljudje smo obdarjeni z določenimi instinktivnimi vedenji, ki jih lahko razvijamo in ostrimo tudi mimo uradnih institucij. Praktično nemogoče je postati odličen jedrski fizik zgolj tako, da doma malo brskaš po internetu ali izvajaš ‘poskuse’ v kuhinji, obstaja pa veliko vedenj, v katerih se lahko do zavidljivega znanja prikoplješ čisto sam.

Nedavno sem bil na obisku v bližnji kamnoseški delavnici, s katero upravljata brata Plut. V razgovoru z enim, z Romanom, skoraj gotovo bi podobno slišal tudi od drugega, se je izkazalo, da zelo dobro razume nekatere zakonitosti likovnega ustvarjanja, recimo upodabljanje oseb z risanjem, slikanjem, kiparjenjem, čeprav ni šel skozi rogorozni študij na kakšni akademiji za likovno umetnost. Ko sem mu omenil, da je portret, izveden na roko, bistveno prepričljivejši od tistega, ki ga izvede kopirni stroj, recimo laserski in to razlagal z običajnimi argumenti, da popolna kopija deluje mrtvo in da mora umetniki določene značilnosti portretiranca poudariti, da ‘mrtva’ materija (barvilo na nosilcu) učinkuje bolj ‘živo’, je sam dodal, da je to itak logično, ker se obraz nenehno spreminja: nikoli ne zamrzne ampak ga naše grimase nenehno premikajo. In to premikanje potem umetnik prikaže, ponazori z majhnimi ali večjimi deformacijami natančnega posnetka modela, se pravi osebe, ki jo upodablja. Tega so se zavedali vsi veliki portretisti, danes pa pogosto tega ne vedo celo nekateri profesionalci, teoretiki ali praktiki. Roman me je presenetil tudi z mislijo, da mora včasih izdelati malenkost večji ali manjši spomenik, preprosto zato da je videti boljši, bolj uravnotežen, harmoničen. To senzibilnost sem drugače opazil tudi pri drugih kamnosekih, s katerimi sem se občasno družil v Gradacu, ko sem tam še imel ‘ordinacijo’. Izjave teh ljudi jasno pričajo, da lahko določene, naravno dane senzibilnosti, instinkte, lahko rečemo tudi estetski čut, z vajo razvijemo. In ta senzibilnost nas včasih preseneti na najbolj nepričakovanih mestih.

Globoko v genih zasidrane sposobnosti in vedenja, ki jih prinesemo na svet, so včasih presenetljive. Ljudje imajo prirojen odpor do smradu gnijočega mesa, do insektov, kač itd. Znanstveniki so recimo ugotovili, da se kač bojijo tudi tiste živali, ki jih niso nikoli videle. Na nekaterih otokih so golobi, ki niso nikoli videli kače, panično pobegnili pred njimi. Moja Goga je pred leti, ko sva se sprehajala ob morju na otoku Susku in ji je zraven nog padel nagravžen črn gad, zelo nazorno ponazorila, kaj pomeni ta prastrah, ki nam je prirojen: v treh sekundah je bila približno sto metrov daleč, pa ni tekla po gladki atletski stezi, ampak po ostrih skalah. Ussain Bolt bi bil ves poklapan.

Seveda pa te naše prirojene zmožnosti ne zadostujejo vedno. Ko se recimo zazremo ponoči v nebo, naša intuicija odpove: nedoumljive razdalje, ki se odpirajo pred nami in se moramo o njih najprej poučiti, si jih predočiti razumsko, s pomočjo prostorskih modelov, nas pustijo odprtih ust. Naši predniki so bili prikrajšani za to izkušnjo. Zanašali so se na svojo intuicijo in verjeli, da je nebesni svod čisto blizu, na dosegu roke. Podobno intuicija odpove, ko se obrnemo v drugo stran, v mikro svet. Pred odkritjem mikroskopa nam je bila tudi ta dimenzija zastrta. Ko so ljudje skozi mikroskop videli nov svet, se je sprožil pravi potres, ki je odzvanjal ne le v znanosti, ampak tudi v umetnosti: veliko umetnikov je pogled na kompleksne strukture mikroorganizmov spodbudil v iskanje novih oblik, novih izraznih možnosti. Einsteinova teorija, ena najbolj proti-intuitivnih teorij v zgodovini znanosti, je še danes navdih za večino ustvarjalnih ljudi, ne le zato, ker je tako odštekana, ampak ker lahko na njenih izhodiščih izdelamo uporabne stvari, ki delujejo, recimo satelite.

Intuicija ima torej svoje meje, tako kot zdrava pamet. Ta recimo ne vidi, da je Zemlja okrogla in da kroži okrog Sonca. Ne vidi niti virusa, ki že drugo leto nadleguje ves svet. Intuitivno bolezen čutimo kot nekakšno slabost, ki jo premagamo z močno voljo, z ‘dobrim imunskim sistemom’. Seveda to v določeni meri drži in gotovo mlad športnik prenese prehlad ali kaj podobnega bolje od betežnega devetdesetletnika. A pri virusih ni vedno tako. Če v telesu nimaš pravih protiteles za virus, s katerim si se okužil, se lahko sesuješ kot najboljši in najdražji računalnik, ki faše zlonamerno kodo.

Za mnoge so razprave o virusu kot teorija relativnosti: niti ne sanja se jim, kaj predstavlja in kako deluje, nekateri jo razumejo le približno. Eni se ‘einsteinom’ posmehujejo, drugi jim zaupajo. Kot kamen kamnoseku. Upam, da bo slednjih vseeno več, drugače se nam ne piše dobro...

Slika: Miha Perne: Popek (Button), 2016, akril na platnu, 52,2x42,6 cm (z okvirjem).

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.