Pred nosom ... (128)

Skozi tuje oči

Gledanje televizije je včasih koristna zadeva. Pred dnevi sem slučajno naletel na dokumentarno oddajo o Sloveniji, ki jo je vodil izjemni novinar Goran Milić. Narejena je bila sicer že pred petimi leti, vendar je delovala sveže in prepričljivo. Moram priznati, da me je vsebina presenetila na celi črti. Nejeverno sem spremljal, kako Milić odkriva pozitivne zgodbe, izpostavlja uspešne ljudi in nas, Slovence, postavlja na veliko višjo raven, kot bi se postavili sami. Počutil sem se, kot bi gledal kak potopis iz katere od razvitih zahodnih držav, recimo iz Avstrije. Tisti, ki svojo domovino gledamo včasih tudi skozi kritične oči in jo umeščamo nekam na Balkan, malo težje sprejemamo pogled človeka, ki nas na Balkanu ne vidi. In nam s prstom kaže stvari, ki dokazujejo, da smo v nečem dobri, izjemni, celo zavidanja vredni.

Tako se je v oddaji odvila kopica zgodb podjetnikov, kulturnikov, vsakdanjih ljudi, ki so skozi svoje zgodbe o uspehu slikali podobo idilične dežele, ki je bila bivšim južnim bratom zgled že za časa skupne države, sedaj pa je očitno lahko še bolj. Milič, novinarska legenda, se je v teh oddajah, v katerih predstavlja države, ki so nastale iz bivše skupne države, osredotočal predvsem na pozitivne zgodbe, kot nekakšne turistične propagandne spote, ki naj bi bivše sodržavljane spodbujale, da obiščejo te novonastale države ali vsaj zbudijo ali znova obudijo simpatije, ki bi lahko omogočale boljše sodelovanje ali druženje. Motiv za snemanjem oddaj je bil torej vsekakor plemenit in sporočilo navdihujoče.

Ob tem sem pomislil, kaj bi Milić posnel v tej naši mali, obrobni pokrajini, v tej naši famozni deželici belih brez, kaj in koga bi izpostavil. Hitro mi je prišlo na misel nekaj uspešnih podjetnikov, kulturnikov, katerih zgodbe bi lahko fascinirale tudi osebo takšnega kova, kot je on. Verjetno bi kot človek, ki izhaja iz balkanskega kulturnega okolja, osupnil nad dejstvom, da imamo Belokranjci tamburaško skupino Dobreč, ki je pred nedavnim postala svetovni prvak v kategoriji tamburaških orkestrov. Torej v disciplini, kjer naj bi kraljevali glasbeniki iz juga oz. iz vzhoda. Gotovo bi intervjujal dirigenta, ki je skupino pripeljal do te prestižne lovorike, predvsem pa bi ga navdušil pedagog, skozi katerega roke so šli vsi glasbeniki v skupini, svetovni prvaki. Naš Tone, legenda davnih žurov, ki je znal vse komade klasikov rock’n’rolla, in je s svojo energijo marsikatero zabavo potegnil do jutranjih ur, mlade ljudi neumorno uči osnov igranja tamburice, jih vleče naprej kot dizelska lokomotiva in pripelje na cilj. Če bi skupaj postavili vse njegove učence in učenke, bi verjetno nastal največji tamburaški orkester v Galaksiji. Ni slaba ideja, ne?

Kakorkoli, zdi se, da ne znamo kapitalizirati teh dosežkov, jih ne znamo postaviti na piedestal, se pohvaliti z njimi, jih tržiti. Če bi svetovni prvak tamburaških orkestrov postala kakšna skupina iz ZDA, bi tam iz tega naredili celo zgodbo. Okrasili bi celo mesto, naredili parado, na kateri bi v sredini, na velikem tovornjaku, kot velike zvezde v bleščicah in ognjemetu člani orkestra mahali gledalcem ob robu cestišča. Saj vem, nismo navajeni na takšno ameriško pretiravanje, nam, ‘hladnim’ Slovencem, je to tuje. Pa vendar ne bi bilo slabo, če bi se temu vsaj malo približali. Uspešnih zgodb je torej tudi pri nas gotovo za celo oddajo, le pogledati moramo okrog sebe in jih opaziti. Pogledati skozi oči drugega.

Seveda pa to ne pomeni, da je pri nas vse super in rožnato. Milić je v oddaji predstavil rezultate anket, ki jih je naredil med slovenskimi študenti. Fasciniralo ga je, da skoraj edini na Balkanu odgovornost za probleme ne iščemo v tujini, pri drugih, ampak pri sebi, pri ‘svojih’. Ta ugotovitev je presenetila tudi mene. Zadnje čase sem velikokrat poslušal argumente tistih, ki namesto da bi priznali svoje napake in sprejeli odgovornost, s prstom kažejo na druge, iščejo zarote, zarotnike in podobno. Pri tem jim kimajo celo nekateri ugledni lokalni velmožje. Zunanji sovražnik je torej še vedno na preži, in ga torej moramo zgolj detektirati in pregnati. Potem se nam bosta cedila med in mleko. Če bi bilo res tako enostavno... No, mladi temu očitno ne nasedajo več. To je gotovo dobra novica.

Slika: Paola Korošec: Favorit, kiparska postavitev.

Paola Korošec je bila rojena leta 1969 v Ljubljani. Študij kiparstva je zaključila leta 1993 pri prof. Dragu Tršarju na ALU v Ljubljani. Sodeluje na različnih kiparskih in restavratorskih posegih doma in v tujini. pa je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Prejela je številne nagrade in uspešno razstavlja doma in v tujini. V zadnjem času bolj intenzivno sodeluje z različnimi muzeji in drugimi institucijami na področju arheološke keramike in računalniške 3D modelacije. Živi v Ljubljani