Pred nosom ... (129)

Biti nevtralen

V časih, ko so na preizkušnji najbolj temeljne človeške vrednote, ko gre za pravico, resnico, smo seveda na preizkušnji mi sami. Ko na lastne oči gledamo, kako se komu dogaja krivica, ko se nad ljudmi znašajo tisti, ki bi morali skrbeti zanje, ko pred našimi očmi ponižujejo človeka, ki se ne more braniti ali pa ima zaradi tega težave, se v večini izmed nas zbudi globoko nelagodje. Če nismo ravno psihopati ali sociopati, ki jih v družbi vseeno ni veliko, bomo točno vedeli, kaj je narobe, kdo ne dela prav, kdo je ogrožen in bi se morali zanj potegniti. Obstajajo sicer situacije, o tem nas uči zgodovina, še posebej polpretekla, ko ta univerzalni moralni instinkt ponikne in ga prekrijejo nižji nagoni, ki lahko cele skupnosti ali celo ves svet zapeljejo v temačne, tragične situacije. Ne glede na to, kako grozljivi so potem rezultati takšnih norosti, vedno se vse skupaj začne z na videz nedolžnimi dogodki. Nekdo začne drugega, deprivilegiranega, marginaliziranega, šibkejšega, razglašati za nezaželeno osebo, za škodljivca, njegovi podporniki hitro poprimejo, in ko se ta manipulacija dovolj razširi, ji podležejo celo preudarni ljudje. Ker se nočejo izpostavljati, tvegati ugodnosti lastne pozicije, pogosto tudi materialnih koristi, tiho poprimejo in postanejo sostorilci. Zraven dodajo, da je njim lepo, da so oni zadovoljni.

Slovita izjava nemškega pastorja Niemollerja, ki je prepozno spoznal, da bi se morali norosti, ki je po vzponu nacizma pretila njegovi državi, pravočasno upreti, odmeva še danes. Zapisal je, da je obračal glavo stran, ko so prihajali po socialiste, ker pač sam ni bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, se ni oglasil zato, ker ni bil član sindikata. Ko so prišli po Jude, je molčal, ker ni bil Jud. Na koncu so prišli ponj, pa ni bilo nikogar več, ki bi zanj povzdignil svoj glas. In je dolga leta preživel po zaporih gestapa in v taboriščih. Seveda se takšne zgodbe ne dogajajo le v vojnih časih, ampak jih lahko spremljamo vsak dan, v običajnih razmerah. Ne povzročajo jih le pokvarjene ali skorumpirane oblasti, ampak se dogajajo tudi na mikro nivoju, v majhnih skupnostih, v šolskih razredih, podjetjih, javnih zavodih, celo v družinah. Pravzaprav nas največkrat najbolj neposredno prizadenejo ravno te ‘majhne’ zgodbe, ki se odvijajo pred našimi očmi. Nasilneži, katerih obrazi se pogosto cedijo od prijaznosti, se spravijo na posameznika, ki se ne more braniti, s pozicije moči mu nastavljajo ovire, ga postopno potiskajo na rob in pri tem uporabljajo tudi na videz nedolžne prijeme, ki so dobro premišljeni, saj se praviloma večji del svojega delovnega in prostega časa ukvarjajo izključno s tem. Takšna prikrita maltretiranja so hujša od klofute, ki jo kak mladi nasilnež prisoli svojemu vrstniku. Fizična bolečina relativno hitro popusti, psihične rane pa vztrajajo in imajo pogosto daljnosežne posledice.

Nasilneži in manipulatorji pri svojem početju pogosto niso sami. Hitro dobijo somišljenike, ki včasih prevzamejo pobudo in jim za izvršitev kakšnega podlega dejanja zadostuje zgolj sugestija njihovega vodje ali nadrejenega, resnično verjamejo, da je to, kar počnejo, pravilno, predvsem pa nujno potrebno. V nacistični Nemčiji in v določeni meri tudi v povojni Jugoslaviji je veliko običajnih ljudi zaslepljeno verjelo, da je bilo državno nasilje nad določenimi posamezniki ali skupinami upravičeno. Niti malo niso dvomili. Niso bili zmožni vzpostaviti distance, razumeti situacijo in se pravilno odzvati. Pravzaprav so v takšnih primerih bolj obsojanja vredni tisti posamezniki ali skupine, ki se točno zavedajo, kaj se dogaja, pa obrnejo glavo stran. Nedavno sem govoril s človekom, ki je svoji partnerici svetoval, naj v razprtijah, ki so razdvajale njen kolektiv, ostane nevtralna. Seveda je bilo vse v redu, dokler ni začelo padati tudi po njej. Kar naenkrat ju je krivičnost začela motiti. Potem je bil kriv ves svet, v vsakem grmu sta videla zaroto, ki se je usmerila na ‘nepravo’ osebo.

Kot je zapisal nek judovski mislec, je takšna zavestna nevtralnost vedno škodljiva. V situacijah, ko je kristalno jasno, kdo koga zatira, katera je šibkejša stran, ne smemo molčati, kajti s tem pomagamo tistemu, ki zatira, nikoli tistemu, ki je zatiran.

Mogoče bomo spoznali, da lahko s tem posredno pomagamo tudi sami sebi: kot bi mignil se lahko znajdemo v situaciji, v kateri se je znašel tisti nemški pastor. Ki je bil nevtralen...

Slika: Paola Korošec: Čakanja, kiparska postavitev.

Paola Korošec je bila rojena leta 1969 v Ljubljani. Študij kiparstva je zaključila leta 1993 pri prof. Dragu Tršarju na ALU v Ljubljani. Sodeluje na različnih kiparskih in restavratorskih posegih doma in v tujini. pa je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Prejela je številne nagrade in uspešno razstavlja doma in v tujini. V zadnjem času bolj intenzivno sodeluje z različnimi muzeji in drugimi institucijami na področju arheološke keramike in računalniške 3D modelacije. Živi v Ljubljani.