Pred nosom ... (13)

Odpripotovanja

Želja po premikanju se pretaka v naših najglobljih žilah. Če smo predolgo doma, v stanovanju, v domačem kraju, večini izmed nas začne 'nekaj' manjkati, postanemo nemirni, živčni, včasih celo zajedljivi. To razpoloženje lahko začasno odvrnemo s krajšim sprehodom ali obiskom lokala, v katerem spijemo kavico in nam pogled uhaja skozi okno ven, med oblake, med mimoidoče, ali pa se odpeljemo na krajši izlet, če nam to omogoča družinski proračun, v Ljubljano, na obalo, na otoke, v gore, v tujino ... Ta želja očitno izvira iz naše prastare genetske dediščine, še iz časov, ko so bili naši predniki nomadi. Dobrih deset tisoč let življenja v stalnih bivališčih še ni moglo zatreti naše nomadske narave. Prav zato je turistična industrija danes tako uspešna. Ker nam ni privzgojila novih želja, ampak zgolj prebudila, tiste, ki so potuhnjene ždele v nas ...

Kaj sploh pomeni potovati? Prvi odgovor na to vprašanje je verjetno, da si želimo videti nekaj neznanega, nove kraje, nove ljudi, doživeti nekaj razburljivega, kar bi nas predramilo iz vsakdanje rutine. V nas tli želja po drugačnem, po spremembah. Seveda ne pri vseh enaka. Nekateri se zadovoljijo s kratkim sprehodom, drugi pa pustijo službo in se za celo leto ali celo več podajo v totalno avanturo, gredo s kolesom okrog sveta, se podajo v neprehodne džungle, zaprežejo konja v voz in počasi odrinejo na pot v neznano. Na tej 'lestvici' je torej veliko stopenj, na nas pa je, koliko svobode si bomo dovolili, v kolikšni meri se bomo odprli pred neznanim.

Kot študent sem relativno pogosto potoval, največkrat s prijateljem ali s punco, 'na štop' po Evropi. Takšne izkušnje so nezamenljive, saj ti recimo potovanje z običajnimi prevoznimi sredstvi - z vlakom, letalom, avtomobilom - ne prinaša toliko presenečenj. Od negativnih, ko ure stojiš na vročem soncu in preklinjaš trdosrčne voznike (s takšnimi sem imel največ izkušenj v Sloveniji!), do pozitivnih, ko te voznik po vožnji povabi še k sebi domov, te nahrani in ti ponudi prenočišče. Na drugi strani spektra pa so organizirana turistična potovanja, ki jim nikoli nisem bil naklonjen. Enkrat sva se z Gogo vseeno odločila za pot na Nizozemsko z agencijo. Poglavitni razlog je bil ta, da sva si želela ogledati eno pomembno razstavo v Haagu, pa še nekaj galerij, in nisva hotela izgubljati časa s počasnim potovanjem na slepo. Agencijo sva 'izrabila' predvsem za prevoz in bivanje v hotelu. Ko so najini sopotniki zjutraj z vodičem planili na oglede, sva se lagodno odpravila na sprehod, si v miru ogledala kakšno razstavo in podobno. Zvečer sva se zabavala ob pogledu na izmučene sopotnike, ki so cele dneve nabirali kilometre, si ogledovali znamenitosti, tekli za vodičem, izkoriščali vsako minuto, da bi užili čim več, česarkoli že. Pri tem pa so spregledali ali pozabili, da pretirano polnjenje spomina z doživetji ni produktivno, saj nam večina takšnih vsiljenih vsebin uide, pogosto že naslednji dan. Znanci, ki nameravajo odpotovati v kakšno veliko mesto, me včasih vprašajo, katero galerijo ali muzej se splača pogledati. Moj odgovor jih praviloma preseneti: 'Če boste v mestu le kak dan in če vas umetnost ne zanima preveč, raje sedite v kakšno kavarno, opazujte ljudi, se sprehodite po mestu.' Tako sva tudi midva z Gogo en cel dan takrat presedela po lokalih, opazovala množice veselih domačinov, ki so ravno praznovali kraljičin rojstni dan. In od tega dne odnesla verjetno več, kot najini sopotniki, ki so tekali za vodičem. Najlepša doživetja nas praviloma ne čakajo na planiranih poteh, najbolj pa nas obogatijo izkušnje, do katerih se dokopljemo sami. Ne tako, da nas nekdo pelje za roko, kot otroka v vrtcu ...

Da lahko odpotujemo, se mora v nas najprej nekaj premakniti, zahrepeneti moramo po neznanem, pred nami se mora odpreti nekakšna melanholično-poetična dimenzija, v katero v duhu zdrsimo, kot bi nas ovijal umirjeni glas Tomaža Pengova, iz znamenitega albuma Odpotovanja. V potovanju se skriva paradoks: potovanje ni le pot v neznane prostore, še nevidene pokrajine sveta, ampak tudi pot k sebi. Spreminjanje samega sebe na potovanju velikokrat doživimo tako intenzivno, da če zapustimo svoj dom le za nekaj dni, se nam dozdeva, da bi to spremembo morali takoj videti, začutiti tudi naši znanci, sogovorniki. Kar se največkrat ne zgodi ...

Če potovanje izkoristimo zgolj za obisk nakupovalnega centra, v katerem lahko primerjajo cene in kvaliteto artiklov in uživamo v famoznem 'šopingu', verjetno še nismo zares odpotovali. Tudi ogledi turističnih znamenitosti sami po sebi še niso dovolj. V bližnji prihodnosti bo tudi za takšne 'ekspedicije' dovolj, da si bomo nataknili očala za virtualno resničnost. Za to, da bi pripotovali k sebi, da bi se izognili temu, o čemer govori Cavafisova pesem, moramo storiti bistveno več ...

Nikar ne upaj, da boš kdaj našel cesto

še kam drugam; zate ni nobene poti ne ladje.

Kakor si razdejal svoje življenje tu, v tem majhnem

kotu, tako si ga uničil na vsej zemeljski krogli.