Na vsebino

Pred nosom ... (130)

Balkan in Švica

Johnny Štulič, legenda yugo-rock scene, ena izmed ključnih glasbenih figur moje mladosti, je v nekem komadu pel o Balkanu. Balkane, Balkane, Balkane moj... V pesmi je kitica, ki govori o tem, da se v nas, ne le v glasbenikih, skriva nekaj stereotipno ‘ciganskega’, nestanovitnega, globoko neresnega, zato nas je usoda preklela in nas pogosto kdo ogroža. Besedilo prežema upanje, vera, da bo Balkan, njegov pozitivni duh, obstal, preživel težke čase. Leta 1991 je avtor pesmi emigriral, ni mogel prenesti pogleda na propad skupnega prostora, na divjanje nacionalistov in kurjih tatov, ki so tragične dogodke izrabili za ropanje bibličnih razsežnosti. Idilična podoba Balkana kot prostora, v katerem so cvetele različne kulture, se je sesula v prah. Na površino so priplavale najtemnejše patološke značilnosti skupnega mentalnega okvirja, zaradi česar se je med drugim tudi v mednarodnem prostoru uveljavila beseda ‘balkanizacija’.

Seveda ni bilo vse v prejšnji državi slabo. Nostalgija, ki jo mnogi čutijo po tistih časih, ni povsem brez osnove. A v času epidemije se je na površje priplavala še ena problematična lastnost duhovno-kulturnega prostora, katerega del smo še vedno. Čeprav si domišljamo, da smo na poti v Švico, smo do kolen ali celo do pasu v marsičem trdno zasidrani v Balkan.

Nezaupanje, ki ga skozi celotno obdobje epidemije izražajo mnogi ljudje pri nas, je presenetilo mnoge. Gotovo ga je spodbudilo tudi nespretno komuniciranje vladnih predstavnikov, vendar tega vala nezaupanja in dvoma v uradne institucije, v znanost, v stroko, ni možno razložiti zgolj s tem. Nezaupanje in dvom v v državo in njene predstavnike je bilo prisotno že prej in se je v teh razmerah zgolj napihnilo, spotenciralo. Nekateri zagovorniki cepljenja govorijo o tem, kako bi se to odvijalo v bivši skupni državi. V času izbruha črnih koz so v dveh tednih cepili celotno populacijo. Ljudje so mirno stopili v vrsto in brez ugovora nastavili svoje rame, svoja telesa. Vendar tega niso storili zgolj zaradi spoštovanja uradnih institucij ali iz čuta odgovornosti do skupnosti, v kateri so živeli ali iz strahu pred posledicami okužbe, ampak tudi iz strahu pred možnimi represalijami s strani države. Ko je leta 1991 ta zavesa strahu dokončno padla, so se ljudje sprostili, države niso več dojemali kot brezoblično mašino, ki lahko pomendra vsakega, ki se ne ukloni njeni volji, ampak kot nekakšen servis, ki skrbi za nas, državljane. Država naj bi poskrbela za potrebno infrastrukturo, za distribucijo davkov, šolstvo, zdravstvo, varnost, itd. Vse to seveda drži, vendar so na drugi strani tudi dolžnosti, ki jih moramo kot državljani pri tem izpolnjevati, pravila igre, ki jih moramo sprejeti in ponotranjiti. Očitno tega še nismo dojeli. Strah je izginil, spoštovanje države in občutek za skupnost pa se nista vzpostavila v zadostni meri. No, seveda je ob tem treba priznati, da je naklonjenost do vrednot skupnosti in pripadnosti zaradi negativnih zgledov in afer, ki jih je v zgodovini samostojne države kar mrgolelo, če je obstajala, pri mnogih močno uplahnila ali celo izginila.

V državah, kjer je še nedavno vladal bolj ali manj trd real-socializem v različnih odtenkih diktature, sistem, v katerem si šel lahko v zapor za izrečeno šalo ali pa si zaključil s svojo kariero, izgubil službo zgolj zato, ker si izrekel kaj kritičnega čez oblast, mnogi sedaj vihtijo zastave svobode. Vpijejo, da so kršene njihove človekove pravice, njihova svoboda: da bi lahko bila zaradi uveljavljanja njihove svobode kršena pravica drugega do zdravja ali celo življenja, jim praviloma ne pride na misel. Zdi se mi neprepričljivo, smešno, v resnici tragikomično, da smo mi, Balkanci in vzhodnjaki postali nekakšen svetilnik svobode. Da torej vlada v razviti Evropi nekak teror, fašizem, poskus vzpostavitve totalitarne družbe, v kateri ljudje kot ovce stopajo v past, ki vodi v izgubo svobode, pri nas, v državah bivšega socializma, pa kar naenkrat vemo, kaj je svoboda, kaj jo ogroža in kako se pred tem zaščitimo. Ločnica med tema svetovoma se lepo vidi na primeru Nemčije, v kateri zahodni del v veliki meri sprejema in podpira vladne ukrepe proti epidemiji, vzhodni del pa se obnaša podobno kot Balkan. Tudi tam odmeva vpitje o tem, kako so ogrožene temeljnje človekove pravice, svoboda. Seveda tudi razviti Zahod ni popolnoma imun na te pojave. Negativni zgledi pogosto vlečejo, se kot virus širijo in včasih naredijo veliko škode, preden izzvenijo. Zameglijo nam pogled na prioritete: zdravje in življenje sta pred svobodo.

Znanec mi je pred časom povedal zanimivo anekdoto o tem, kako Švicarji pojmujejo osebno odgovornost in upoštevanje pravil obnašanja v družbi. V nekem mestu je ustavil avtomobil pred semaforjem in čakal, da se prižge zelena. Nekdo mu je potrkal na šipo na vratih. Začuden je odprl, sprva je mislil, da je kakšna uradna oseba, a je bil zgolj naključni mimoidoči. Možak mu je jasno povedal, da mora med čakanjem pred semaforom ugasniti motor. In ga je pač ugasnil. Nam Balkancem se to seveda zdi popolnoma noro: pri nas bi ta možak slišal marsikatero ostro in kosmato. Mogoče bi moral celo pobegniti pred kakšnim razjarjenim ljubiteljem svobode.

Švicarske gore so še daleč na obzorju. In pogosto jih zastirajo oblaki...

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj