Pred nosom ... (131)

Menjave

Na državnem političnem parketu se dogaja marsikaj. V javnosti zelo odmevajo menjave v velikih podjetjih, javnih zavodih in institucijah. Pozabljamo, da se podobno dogaja in se je dogajalo na nižjih nivojih, v manjših mestih, tudi v domačem mestecu. Pozabljamo, da te menjave - beseda ima paradoksalno tudi nek poetični pridih, spomni nas na menjave letnih časov, sam se ob tem spomnim tudi na naslov romana Crnjanskega, Selitve-, niso neka novost. Njihova intenziteta je sicer trenutno mnogo razvidnejša, verjetno nevarnejša, na udaru je celo integriteta nekaterih najpomembnejših družbenih podsistemov, a so se podobno obnašali do sedaj vsi oblastniki. Zato bi nekateri kritiki tega početja, ki tudi meni ni čisto pri srcu, če sem zelo prizanesljiv, morali priznati, da bi bilo najprej bolje pomesti pred lastnim pragom. Javne institucije na lokalnem in državnem nivoju so na gosto posejane s strankarskimi kadri, ki jim je najvišja vrednota lojalnost tistemu, ki jim je omogočil zasesti pozicijo. Zaposlitev na podlagi strankarske pripadnosti se torej ni spomnila trenutna vladajoča garnitura. Mislim, da mi ni treba niti zapisati, za katero stranko gre. Vsakemu domačinu je jasno kot beli dan.

Preden sem se pred nekaj leti začel vključevati v lokalno dogajanje - pri tem ne mislim na dejavnosti znotraj moje stroke -, sem svoje bivanje v rodni pokrajini, dojemal kot nekakšen podaljšan vikend. Na vse sem gledal skozi rožnata očala, kot bi bil turist, ki išče in vidi predvsem lepe stvari. Potem sem spregledal. Od svojih prijateljev, znancev in naključnih sogovornikov sem začel dobivati drugačne, ‘temnejše’ informacije. Kar naenkrat se je izkazalo, da nekateri moji mladostni prijatelji, s katerimi sem drgnil šolske klopi, se družil z njimi v času študija, v resnici sploh niso moji prijatelji. Ko sem nekatere izmed njih soočil z dilemo, v kateri so se morali odločiti med resnico in strankarsko lojalnostjo, so gladko izbrali slednjo. Ni bilo videti, da se jih je ta dilema kakorkoli dotaknila. Njihova koža je v politikantskih prerivanjih očitno otrdela. Dovolj sem star, da me razočaranje nad njihovim obnašanjem ni posebej prizadelo.

Med informacijami, ki me pred leti sploh niso zanimale, so me najbolj presenetile in užalostile tiste, ki so razkrivale logiko zaposlovanja na lokalnih javnih institucijah. Nek znanec mi je zagrenjeno, s kančkom jeze povedal, da plen strankarskih dogovorov niso le najprestižnejša delovna mesta v javnih zavodih, ampak celo tista na spodnjem delu statusne lestvice. Celo hišnike se baje izbira po tem kriteriju. Posebej me je vznemirila zgodba prijatelja, ki je na lastni koži začutil, kako se ti maščuje, če nimaš političnih zvez. Čeprav ima mnogo delovnih izkušenj na svojem področju, ima srednješolsko tehnično izobrazbo, se je moral zadovoljiti z nezahtevnim delovnim mestom, ki bi ga lahko opravljal brez končane osemletke. Kmalu zatem so zaposlili nekoga, ki je bil v isti stranki kot direktor, ki je seveda bliskovito napredoval, čeprav ni imel primerljive izobrazbe ne izkušenj.

V javnosti zelo odmeva predlog vladajočih, da bi v nadzornih organih izobraževalnih ustanov ustanovitelj, se pravi tisti, ki te ustanove financira, bil zastopan z večjim številom članov. Kritiki opozarjajo, da se naj bi tako v izobraževalne ustanove začela vtikati politika, ki naj bi povozila stroko. Lahko da je ta odločitev sporna, vendar je njena kritika hkrati naivna: tudi do sedaj je imela politika veliko, pravzaprav prevladujočo vlogo v večini izobraževalnih ustanov. Le da je bil njen vpliv zakrit, saj je svoje interese uresničevala prek neformalnih pritiskov na druge člane v nadzornih organih. Mogoče je vseeno bolj smiselno in učinkovito, da politika odkrito prevzame svojo odgovornost in v primeru neuspeha svojih varovancev tudi odgovarja. Sedaj se namreč njeni predstavniki pogosto izgovarjajo, da vendarle nimajo takšnega vpliva, ker da so v nadzornih organih v manjšini. Prozorno in neprepričljivo. Ključni problem torej ni sama logika nastavljanja kadrov, ampak nadzor nad njihovim delom in sprejemanje ukrepov, če se razmere na instituciji, ki jo nadzorujejo, poslabšajo.

Zaposlovanje in nastavljanje ‘svojih’ je seveda stalnica človeških družb. V zadnjem času pa se vseeno zdi, da se je med obema poloma odprl nepremostljiv prepad. Nobena stran ni pripravljena sprejeti ali podpreti koga iz druge strani. To je v manjših skupnostih lahko velik problem, saj je sposobnih kadrov malo, pa še ti bodo ob takem obnašanju odgovornih relativno hitro pomislili na naslov romana Crnjanskega ...