Otroci, nasilje in ogenj...

Pred leti, ko sem moral hčerko še spremljati v šolo do vrat učilnice, sem se enkrat zapletel v razreševanje nasilnega dogodka. Na hodniku proti izhodu sem za odprtimi vrati zagledal visokega, postavnega fanta, prevelikega za osnovnošolca, ki je ob steno pritiskal mlajšega, pol manjšega vrstnika. Slednji je bil že na robu joka. Ustavil sem se in strogo vprašal nasilneža, zakaj ga nadleguje . Osuplo je zamrmral, da mu je fant grozil. Odločno sem ga oštel in mu ukazal, naj se odstrani. Nejevoljno je odkorakal in nekaj godrnjal. Z nasilnežem sem kasneje, ko je začel obiskovati sosednjo srednjo šolo, vzpostavil kar korekten odnos, začela sva se pozdravljati in mislim, da je razumel, da je takrat naredil napako in da je bila ‘lekcija’ upravičena. Moje takratno posredovanje ni bilo posledica racionalnega razmisleka, saj sem se odzval čisto intuitivno, spontano. Psihologi so dokazali, da že deset mesečni dojenček ‘razume’ takšno situacijo in se pravilno odzove, zavrne nasilneža in se zavzame za žrtev. Očitno pa nekaterim ta intuicija občasno zataji, kar lahko jasno vidimo tudi v primeru vojne v Ukrajini.

Presenetljivo mnogo posameznikov, celo visoko izobraženih, vneto opravičuje rusko agresijo, sklicujejo se na geopolitične argumente, iščejo ‘dokaze’ za svoje trditve, ‘raziskujejo’ in jih tudi ‘najdejo’. Nasprotne seveda zavračajo, v pravi trumpovski maniri, kot lažne novice. V takšnem ‘dokazovanju’ seveda nikakor ne prevladuje logika racionalnega argumentiranja, ampak instinktivno odzivanje, ki ga v presenetljivem procesu nezavednega opravičevanja, ne glede na nasprotne argumente, izvaja naš zavestni, ‘racionalni’ Jaz. Če zapademo v dogmatična prepričanja - v primeru Ukrajine je takšna dogma recimo prepričanje, da so za vse zlo na tem svetu krivi Američani -, se lahko v nas zbudijo instinkti, ki nas v določenih primerih privedejo celo v skrajno sporne moralne odločitve.

Leta 1941 so nekateri Slovenci imeli težave v dojemanju okupatorjev, Nemcev in Italijanov. Hitler in Mussolini sta bila seveda agresorja, ampak sta jim bila ideološko blizu, bila sta borca zoper ‘brezbožni komunizem’, naredila sta ‘red’ v svojih državah, zato so ju sprejeli z navdušenjem, celo hvalospevi, ki večjemu delu Slovencev še vedno dvigujejo pritisk in vzbujajo globoko nelagodje. Od kod ta reakcija?

Če naše moralne odzive usmerjajo predvsem instinkti, kar je prepričljivo dokazal moralni psiholog J. Haidt, se verjetno v takšnih skrajnih situacijah odvija v nas boj za prevlado med nasprotujočimi se intuitivnimi odzivi. Recimo med prirojenim občutkom za pravičnost, ki nam ne dopušča, da bi pozitivno vrednotili znašanje močnejšega nad šibkejšim in občutkom plemenske pripadnosti ali pripadnosti ‘panju’, kot zapiše Haidt, ko ne glede na dejstva kljubovalno vztrajamo v podpori ‘našim’. Ko smo priča medvrstniškemu nasilju, se v vsakdanji situaciji praviloma v trenutku odločimo, da se bomo postavili na stran šibkejšega. Razen če nam to hipno presojo zameglijo ideološke plašnice, katerih velikost je odvisna od tega, kako globoko so nam oprali možgane. Ali pa smo si jih kar sami.

Podobno so Nemci v letih, ko so bili v njihovi državi na oblasti nacisti, postopno pozabljali na temeljne vrednote humanizma in svoje dotedanje sodržavljane začeli dojemati kot podgane, ki jih je potrebno iztrebiti. Celo običajni državljani, izobraženi uradniki, so lahko postali zveri, ki so brezčutno žigosale ukaze ali pritiskale na gumbe, ki so uničevali človeška življenja.

Svojo podporo nasilnežu iz Kremlja so nekateri opravičevali z domnevnimi ‘objektivnimi’ dejavniki. Kot bi diktator ne imel druge izbire in se je ‘moral’ podati v morilski in uničevalni pohod na bistveno šibkejšo sosedo. Navajali so dogovore, ki naj bi jih podpisali ali izrekli politiki zahodnih držav, opozarjali na postopno stiskanje obroča okrog Rusije in podobno. A zgodovina ni Usoda ali Nujnost, dialektični ples nasprotij, ki se ‘mora’ odvijati po nekakšni neizbežno začrtani poti. Vse, kar se dogaja v našem svetu je odvisno od brezštevilnih okoliščin in naključij, ki jih je praktično nemogoče povezati v popolnoma koherentno razlago. Med njimi pogosto izstopajo vremenske razmere. Če bi recimo nad Ukrajino tistega dne, ko je Putin ukazal napad, zavela močna odjuga in bi začel padati dež ali pa bi se razbesnela močna nevihta, bi Putinova vojska obstala že na mejah. Če bi Putinu tistega dne, preden je stopil v svoj urad in prijel v roke telefon, spodrsnilo na stopnici in bi si zlomil vrat, napada ravno tako ne bi bilo. Tovrstni dogodki igrajo v zgodovini včasih pomembnejšo vlogo od ‘velikih’ geopolitičnih ‘silnic’, ki jih pogosto naivno in nezavedno personificiramo, jim pripisujemo nekak ‘namen’ ali vsaj smer. V resnici pa so edini zakoni, ki nedvoumno vplivajo na potek zgodovine in jim ne moremo ubežati, temeljni zakoni fizike. V osnovni šoli so nas učili o vzrokih, ki naj bi pripeljali do prve svetovne vojne, dejanje nesrečnega Gavrila Principa pa smo omenjali kot zgolj ‘povod’, nekakšno zanemarljivo dejanje, ki naj ne bi bilo nujno za tragični razplet svetovnih razsežnosti, ki mu je sledil. A če bi tistega dne njegov strel zgrešil cilj, do vojne mogoče ne bi prišlo, ali bolje: ni nujno, da bi do nje prišlo. Še lepši primer se je zgodil relativno nedavno, v osemdesetih letih, ko je prisebni ruski oficir grozečo motnjo na radarskem zaslonu, ki je nakazovala jedrski napad iz ameriške strani, v zadnjem trenutku, po treznem razmisleku, razbral kot verjetno napako. In ni pritisnil na gumb. Kljub domnevno nezaustavljivim silam geopolitične Nujnosti, ki so desetletja kazale, da bo do spopada prišlo, je odločil en sam človek. In rešil svet.

Seveda nobena vojna ni povsem ‘čista’, na obeh straneh, ki se spopadata, se pogosto dogaja marsikaj spornega, umazanega. Jasno je tudi, da so zahodne države z ZDA na čelu desetletja nespretno in nepremišljeno stiskale diktatorja v kot. A to slednjega niti v najmanjši meri ne odvezuje odgovornosti za ognjeno grozo, ki jo njegova vojska trosi po Ukrajini. Predvsem pa se nam ob prizorih bibličnega uničenja, ob agresiji, ki jo ruski Golijat izvaja nad ukrajinskim Davidom, morajo vzdramiti in aktivirati ista intuitivna spoznanja, ki so se našim prednikom leta 1941 in, nenazadnje, leta 1991, v procesu osamosvojitve. Pa ne zato, da bi tudi sami prijeli za pokalice, saj nam ne manjka mnogo, da požar izbruhne tudi pri nas, ampak da bi razumeli in po svojih močeh pomagali. Razumeti moramo tudi zato, da ne bi demonizirali ruskega naroda v celoti.

Takšen preblisk bi mogoče pomagal tudi tistim šaljivcem v znamenitem naselju v bližini našega mesteca. Ob pogledu na prizore iz pekla bi se jim morala v možganih utrniti misel, da se z ognjem res ne smejo igrati. In da se v tiste, ki se ga trudijo pogasiti, ne spodobi metati kamenja ...