Pred nosom ... (136)

Ena meni, ena tebi...

Nedavno sem na televiziji spremljal dokumentarno oddajo o letalskih nesrečah, v kateri so obravnavali in analizirali vzroke ene najbolj odmevnih nesreč, ki je v petdesetih letih povzročila prelomne spremembe v proizvodnji potniških letal. Nesreča se je zgodila zaradi preutrujenosti materiala, kar je bil takrat še dokaj neznan teritorij znanosti. Ko so se torej strokovnjaki dokopali do vzroka, ki je privedel do tragedije, v kateri so umrli vsi potniki, so se proizvajalci letal nemudoma odzvali in izboljšali tehnologijo izdelave letal. Vsaka letalska nesreča poslej je prispevala k postopni izboljšavi standardov in k zmanjševanju števila letalskih nesreč. Če bi vprašali proizvajalce in letalske družbe, katero vodilo jim je bilo pri tem procesu najpomembnejše, bi verjetno odgovarjali, da je bil njihov glavni motiv zmanjševanje človeških žrtev, torej človekoljubni ideali humanizma, sočutja in pomoči drugim. Gotovo je tak odgovor do neke mere iskren, pa vendar vsi vemo, da se v ozadju skriva še en motiv. Nesreče, še posebej tiste s tragičnim izidom, pri uporabnikih izzovejo previdnost ali celo spremembo obnašanja: če bi bile nesreče pogostejše, bi na nebu ne videli nobenega letala več, letalske družbe in proizvajalci pa bi utonili v pozabo. Naj se zdi to še tako brezčutno, je sebičnost proizvajalcev in ponudnikov poletov verjetno najpomembnejši razlog, da se je varnost na nebu izboljšala in da se je letalski prevoz tako povečal in pocenil, da je začel z zaskrbljujočimi trendi vplivati celo na ekologijo planeta.

Sebičnost je na lestvici vrednot v večini družb najnižje, nenehno se jo, mnogokrat upravičeno in nujno, označuje za največje družbeno zlo. A zgornji primer pokaže, da so sebični interesi, če so pravilno usmerjeni, lahko tudi koristni. Kazni, s katerimi država prek represivnih organov vzdržuje red in mir, so le en izmed primerov učinkovitosti izrabe sebičnosti. Če nam grozi kazen, se kar naenkrat začnemo obnašati bolj uglajeno in po pravilih, ki veljajo v družbi. Seveda morajo biti kazni smiselne, spremljati jih morajo tudi ukrepi, prek katerih družba na mehek način prevzgaja in spodbuja posameznike, da se umirijo in ne delajo ekscesov. Na primeru nedavnih požarov, zaradi katerih so člani lokalnega gasilskega društva preživeli nekaj neprespanih noči, lahko jasno vidimo, da trkanje na naše pozitivne plati, na naš altruizem in sočutje, ni vedno učinkovito in smiselno. Ker nekateri med nami vedo, da jim represivni organi ne bodo storili nič, če se prekršijo zoper družbena pravila obnašanja, da njihova sporna dejanja nimajo nobenih posledic, jih pač objestno ponavljajo. In jih bodo še naprej, dokler se ostali, ki nam takšno obnašanje vzbuja ogorčenje ali pa nas celo ogroža - kot se je nedavno zgodilo prijatelju, katerega hčerke so v mestu nadlegovali mladi neprilagojenci -, ne zdramimo in dosežemo, da se kaj premakne.

Skoraj v vsakem našem dejanju se zrcali globoka težnja po koristih, ki jih lahko kot živo bitje imaš od sveta, ki nas obkroža. Celo na videz najbolj altruistična dejanja se lahko izkažejo za sebična: darovalci in dobrosrčneži pogosto računajo na takšno ali drugačno posredno plačilo, če ne v tem, pa na ‘drugem svetu. Včasih zavestno, pogosto pa nezavedno. Te vzgibe prepoznavamo vsak dan, spremljajo nas na vsakem koraku, v zasebnem in družbenem življenju. Posebej v slednjem so posledice tega nihanja med osredotočenostjo nase in na drugega, druge, pogosto zanimive in razkrivajo paradokse, ki se jih največkrat zavemo prepozno. Pogosto ne razumemo, da javni interes v končni konsekvenci koristi posamezniku, njegovim osebnim interesom. Če se seveda vse odvija transparentno in pošteno. Kot posamezniki, državljani, moramo zato pozorno spremljati, kaj se z našim skupnim dobrom dogaja: ali se vse odvija v skladu s skupnimi cilji ali pa se prikrito uresničujejo parcialni, zasebni.

Ko smo spremljali mestoma vroče debate o izgradnji lokalne nove osnovne šole, je bilo hitro jasno, da nekateri ne razumejo, zakaj je smiselno opozarjati na morebitne negativne posledice ubiranja bližnjic, nepremišljenih potez. Namesto da bi se zaposleni na šoli in ostala javnost vprašali, če so opozorila anonimnega avtorja kritičnega zapisa na Odeonu na mestu, če so torej upravičena, so se vsi ukvarjali s tem, kdo se skriva za pisanjem, kdo poskuša ‘ustaviti’ gradnjo. V njegovem ali njenem dejanju so videli sebično gesto, ki naj bi nasprotovala javnemu dobru. Zdi se mi, da so s tem poskušali prikriti predvsem lastno nelagodje nad tem, da si sami niso upali opozoriti na nepravilnosti v načrtovanju ali v postopku iskanja najboljše rešitve. Ali pa na to niso niti pomislili, kar je verjetno še hujše. Nekateri so se baje celo opravičevali projektantom zaradi pripomb, ki so letele na načrt. Pri nas bi očitno nekateri švedski model organizacije šol, kar je bil predlog ene izmed komentatork objave, obarvali z balkanskim. Me zanima, če se ti ‘zagovorniki’ javnega interesa tudi v lastnih projektih obnašajo tako servilno, neodgovorno.

Zdi se, da v mnogih glavah pri nas še vedno odzvanjajo zapovedi in prepovedi iz nekih drugih časov. Ko smo v imenu skupnega ‘dobrega’ morali molčati in gledati v tla. In se o resničnem življenju nismo največ naučili v šolah, ampak pri igrah s frnikulami ...