Pred nosom ... (139)

Napreed, marš!

Sodim v eno izmed zadnjih generacij, iz katere smo bili še nedorasli fantje poslani na služenje ‘narodu’. Prali so nam možgane, z idejami in seveda z vojaškim drilom. Če smo recimo korakali, ‘strojevi korak’, je moral biti pogled usmerjen strumno naprej, niti poškiliti nisi smel na levo ali desno, kaj šele nazaj. Tudi v tem se je zrcalila temeljna ideja prejšnjega sistema, v katerem je bilo vse podrejeno napredovanju v svetlo bodočnost. Ni bilo pomembno, kaj se je zgodilo včeraj, v bližnji preteklosti, pozabiti smo morali na travmatske dogodke, ki so zaznamovali generacije pred nami, potlačiti smo morali spomin na grozo, skozi katero so morali nekateri naši sonarodnjaki, če pa smo že gledali nazaj, je bil ta pogled zelo selektiven. Iz zlate preteklosti v svetlo prihodnost.

Seveda so nam natikali plašnice, zaradi katerih smo napačno videli svet okrog sebe in zaradi tega tudi delali napake. Nekateri celo hude. Zdi se mi, da je danes podobna delna slepota postala znova nekakšen ideal in se jo spodbuja na mnogo področjih. V imenu nekakšnega neoprijemljivega ‘miru’ moramo pozabiti na preteklost, ne smemo vznemirjati napetih živcev tistih, ki so se v preteklosti spozabili in povzročali bodisi škodo bodisi niso počeli nič. Pa so bili za to svoje ‘delo’ nekateri celo izdatno nagrajeni.

Pogosto se sprehajam po okoliških gozdovih. Z navigacijo je sicer tovrstno pohajkovanje varno, se težko izgubiš, vseeno pa verjetno vsak izmed nas instinktivno počne tisto, kar so počeli tudi naši predniki, ki niso imeli v žepih visokotehnoloških ‘nebeških varuhov’: vsake toliko časa pogledaš nazaj, da preveriš, če je smer, v katero se giblješ, v ‘pravi liniji’. Če tega ne počneš, se hitro kmalu znajdeš na istem mestu, kjer si bil pred pol ure ali uro. Poznam zgodbo nekega lovca, ki se je v bližnjem gozdu izgubil dvakrat v istem dnevu. Obakrat je iz relativno majhnega območja prišel ‘ven’ na napačnem mestu, na čisto drugem koncu. Hodil je v krogu. Nauk takšne izkušnje je preprost: če občasno ne pogledaš nazaj, če ne preveriš, po kateri poti si prišel, se lahko hitro zgodi, da boš šel po isti stezi nazaj. Seveda pri vsakem opravilu, vsakdanjemu ali kakšnemu zahtevnemu, to nenapisano pravilo upoštevamo. Če prekopavamo vrt, vedno pogledamo, kaj smo že prekopali, če pišemo tekst, večkrat preverimo, kaj smo napisali pred tem, če gradimo hišo, zidake uskladimo z že postavljenimi, če delamo sliko, preverjamo prejšnje poteze s čopičem. To pravilo se nam zdi skrajno samoumevno, vendar vedno znova nanj pozabljamo, ponavljamo napake, ki naj bi nas že zdavnaj izučile. Pri vsakdanjih opravilih so takšne napake lahko celo simpatične, sam recimo na zabavah, v žaru razvnete debate pogosto pozabim preveriti, kje se nahaja moja roka s kozarcem pijače, ki ga dvigujem k ustom. In se pač polijem. Potem seveda pade kakšen dobronameren predlog o slinčku ali kakšni podobni rešitvi mojega problema. Ko pa se pozaba pojavi pri pomembnejših zadevah, ki se nanašajo na eksistenco nas samih ali koga drugega, takrat bi se morali strezniti in se zamisliti. Ko recimo poslušam tiste, ki zagovarjajo rusko okupacijo Ukrajine, se ne morem načuditi, da ne pomislijo, kaj se je pred tridesetimi leti dogajalo nam in ne vidijo jasnih, z Lune vidnih vzporednic. Najbolj groteskno je, da zagovorniki NOB, med katere sicer sodim tudi sam, zato me to še posebej preseneča, ne prepoznajo, kdo je v tem grozljivem konfliktu žrtev in kdo nasilnež. Tako sem se zadnjič na TV, ko so na soočenju predsedniški kandidati izražali svoje mnenje o načinu reševanja ukrajinske krize, znašel v nelagodni situaciji. Kandidata desnice sta povedala to, kar so leta 1941 govorili tisti domoljubi, ki so se odločili za na videz obupen in nesmiseln odpor proti okupatorju, ‘levi’ kandidati pa so skoraj dobesedno citirali mnenja predstavnikov takratnih meščanskih strank, ki so ob vdoru okupacijskih sil opozarjali na previdnost in sprejemanje gnilih kompromisov. Zanimiva zamenjava stališč. Ploskati sem moral strani, s katero se mnogokrat ne strinjam. ‘Moja’ stran ni dobro pogledala, od kod je ‘prišla’.

Najbolj nas ta perfidno vsiljena pozaba prizadeva pri odločitvah, ki se naših življenj dotikajo posredno, z zamikom. Na pomembne pozicije se pogosto povzpnejo ljudje, katerih edina kvaliteta je bolestna ambicioznost. Ko se njihov mandat izteče, vzneseno opisujejo, kaj vse bodo postorili, brenkajo na naša čustva, nam laskajo, edini razlog za njihovo prijaznost pa je, da nas prepričajo, da gledamo samo naprej. Za ponovno izvolitev so pripravljeni storiti skoraj vse. Svojo dušo bi prodali hudiču, če bi bilo to možno.

Pri vsem tem pa to niti ni tako sporno. Oni so takšni, kot so. Problem je v nas, ker na to igro pristajamo. Kot bi se nam v glavah sprožil refleks ob ritmičnem topotanju davno pozabljenega paradnega korakanja. Napreeeed...