Pred nosom ... (140)
Zelena, svetla ali temna …
Ko sem pred kakima dvema letoma zaključil s pisanjem blogov, se jih je nabralo kar lepo število: 139. V njih sem se dotaknil številnih tem in vsebin, ki so me zanimale in se me pogosto osebno dotikale in konkretno zaposlovale. Mnoge me nagovarjajo še danes, zato sem se vprašal, v kolikšni meri so še danes aktualne in ali je katera med njimi postala še bolj prisotna, mogoče celo pereča. Seveda v mojih očeh.
Večina starejših ljudi je prepričana, da je bilo življenje v času njihove mladosti boljše, kot je danes. S skoraj solznimi očmi nas prepričujejo, da je bilo takrat vse drugače, bolj pristno, ljudje so bili bojda manj obremenjeni s službami, s preživetjem, bili bolj povezani s sosedi, znanci, v družini, vse je bilo poceni, zdravstvo in šolstvo zastonj, itd. itd. Čeprav je lahko v teh pričevanjih tudi kaj resnice, pa se v njih, to sem vse bolj prepričan, odslikava predvsem stara prispodoba o 'večno zelenih travnikih naše mladosti'. Ko si mlad, je vse lepo, vse je rožnato in svetlo zeleno, pa čeprav ješ samo krompir, spiš na slamnjači in večino leta prehodiš bos, ker za čevlje ni dovolj denarja, tvoji sorodniki pa umirajo predčasno tako pogosto, da se ti to zdi normalno. Svojega starega očeta Janka, po očetovi strani, se ne spomnim tako dobro, vendar tudi fotografije potrjujejo, da je bil pri sedemdesetih, ko je umrl, pravi starček. Težko se je premikal, vse ga je bolelo, saj je bilo za njim težko življenje, garanje na domačiji, delo na polju, poskrbeti je bilo treba za devet otrok. Če pogledamo danes povprečnega sedemdesetletnika, lahko za večino rečemo, da bi lahko še vedno delali, da so šli torej prezgodaj v penzijo. Seveda videz lahko vara, vendar je dejstvo, da danes živimo dlje, da smo bolj zdravi, čeprav domnevno jemo vse bolj nezdravo hrano, imamo nezdrave navade in smo predebeli. Rad se spomnim prigode, povezane s Tomažem Šalamunom, ki sem ga imel čast poznati. Ko sem bil še v Ljubljani, sem imel atelje v bližini njegovega studia, oz. stanovanja, v katerem je pisal. Večkrat sem bil pri njem na obisku, enkrat pa sva se srečala v bližini, pred prihodom za pešce. Po krajšem pogovoru je dahnil, da se mu mudi in ob utripajoči zeleni luči 'skočil' čez prehod. To mu je uspelo v treh korakih, prav občudoval sem ga, saj je bil takrat star prek petdeset let, gibal pa se je kot mladenič. Ob tem mi je prišla na misel podoba mojega očeta, ki je bil isti letnik in mu takšen sproščen prehod niti slučajno ne bi uspel. Zaradi bolečin, ki jih je pridelal v dolgih desetletjih svojega napornega poklica. Seveda tudi danes obstajajo poklici, ki človeka fizično izčrpajo in mu uničijo telo, vendar jih je gotovo manj, kot jih je bilo še nedavno.
Ko poslušam jugonostalgike, me zadnje čase prime nekakšna mešanica smeha, joka in jeze. Kako super je bilo včasih, 'vsak' si je lahko zgradil hišo, šel zastonj k zdravniku, vsi smo bili bolj kolegialni, itd. itd. A obstaja tudi druga plat, 'temno zelena': po straniščni papir, kavo, prašek, čokolado in podobne osnovne dobrine smo morali čez mejo, v podjetjih se je kradlo na vse strani, delalo pa bolj malo. Da je bilo v tedanji družbi tudi mnogo latentnega, prikritega nasilja, nevoščljivosti in podobnih negativnih lastnosti, pa lepo pričajo krvavi dogodki, ki so se odvijali v devetdesetih letih. Če bi bilo v prejšnjem sistemu res vse tako super, potem do tega gotovo ne bi prišlo.
Danes ni vse rožnato, daleč od tega, trenutno dogajanje na vojnih žariščih nas nenehno opominja, da lahko svet dobesedno v trenutku pade nazaj v temo paleolitika. A vseeno bi morali malo obrzdati svojo črnogledost. Ne zato, da bi zmanjševali težo nesmiselnih žrtev vojnih spopadov ali ekonomskih poražencev naših družb, katerih usoda domnevno kaže na morilsko naravo trenutnega družbenega sistema, ampak zato, da mladim, in seveda nam ostalim, ne ubijemo volje do življenja, želje po kreativnih prebojih, ki lahko razrešijo ključne težave tega sveta. Nikoli nam ne bo uspelo vzpostaviti raja na zemlji, kot so nam obljubljali v času moje mladosti, vendar se lahko idealu postopno, z majhnimi koraki približujemo. Tako kot smo se mu, čeprav nas zagovorniki temno zelene prepričujejo v nasprotno, približevali do sedaj.
Ko se sprehodim po našem mestnem jedru, me njegova podoba žalosti. V tridesetih letih nam ni uspelo obnoviti ključnih zgradb, preusmeriti prometa, vanj vnesti novih vsebin, da bi zares zaživelo. Je bilo včasih v tem smislu bolje? Mogoče. A to ne pomeni, da nam to ne more uspeti znova, celo bolje. Nova tržnica je lep dokaz, da je to možno. Le spomniti se moramo, da so tudi sedaj travniki lahko svetlo zeleni…
Robert Lozar
Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...