Zapor ali branje

Dopusta ob morski obali si ne predstavljam brez knjig. Brezdelno poležavanje me hitro 'utrudi', zato je knjiga zame nujen dodatek običajnim rekvizitom za plažo. Na morju jih praviloma v povprečju preberem največ, kar je posledica dejstva, da mladina ne zahteva več toliko pozornosti in se lahko umaknem v kak senčni kotiček. Berem tudi doma, pred spanjem, kakšno urico čez dan, pitja kavice si recimo ne predstavljam brez knjige, tudi branje med obedom je zame resna razvada, zaradi katere sem včasih deležen ostrih kritik ...

Pogosto poslušamo tožbe, da bralci knjig izumiramo. Knjige naj bi se počasi preselile v muzeje, kjer so že razstavljeni papirusni zvitki in pergamenti. Ampak, kot pravijo učiteljice v šolah, v vsakem razredu se vedno najde nekaj posameznic in posameznikov, ki so vedoželjni in preberejo vse, kar jim pride pod roke, tudi zahtevnejšo literaturo. Zato je ta strah verjetno neutemeljen. Res pa ljudje na splošno manj beremo. Statistike so neizprosne in se jih ne da spremeniti z nobeno akrobatsko redefinicijo branja: površno drsenje po novicah na ekrančkih pač ni branje. Brati pomeni prepustiti se tekstu in zgodbi, se potopiti vanjo, zaživeti v imaginarnem svetu, tako kot se nam to zgodi v filmu ali z najnovejšimi čeladami za virtualno realnost.

Veščina branja ni tako stara, kot se zdi: okrog pet tisoč let, mogoče malo več, torej ni z nami že od 'začetka'. Razvila se je z visokimi civilizacijami, po svetu pa se je dokončno razširila šele v zadnjem času. V naših krajih je bila le nekaj generacij nazaj večina ljudi nepismenih. Ključni razlog, zaradi katerega se je branje tako prijelo in verjetno ne bo izginilo, je njegova povezanost z dejavnostjo, ki je stara toliko kot homo sapiens: s pripovedovanjem zgodb. Naši pradavni predniki so zelo hitro dojeli, da je to zelo učinkovit in varen način za preigravanje različnih scenarijev. Na začetku lovskih, preživetvenih, kasneje kompleksnejših, povezanih z iskanji odgovorov na najpomembnejša vprašanja naše eksistence. Poslušanje zgodb fascinira vsakega človeka, kajti skozi njih vstopa v 'dušo' pripovedovalca oz. nastopajočega, v glavo 'junaka'. Navdušenje nad opisovanjem tega, kar se je zgodilo drugim ljudem, torej v nekem smislu 'opravljanje', je po besedah velikega Singerja temeljni kamen literature. Branje in pisanje sta se hitro izkazala za odličen medij seznanjanja s temi vsebinami. Ne edini, saj danes poznamo veliko število različnih načinov za pripovedovanje zgodb - fotografijo, slikarstvo, glasbo, film, ples, itd - a v polju verbalne komunikacije nedvomno najučinkovitejši. Kot je zapisal Douglas Adams, je knjiga kot morski pes v živalskem svetu: starejši od dinozavrov, pa še vseeno obstaja, ker je dober v opravljanju tistega, kar pač počnejo morski psi. Zdi se, da ji tega primata niti elektronski bralniki zaenkrat še ne morejo odvzeti. Kot pri pisanju z roko, se pri branju na neposreden način povežemo s svetom, ki ga z avtorjem besedila soustvarjamo. Knjigo držimo v roki, s telesom, naš duh pa zaokroži ...

Ko resnično beremo, se nekako izklopimo iz tega sveta. Zaradi tega so branje velikokrat poskušali razvrednotiti z argumentom, da je to beg pred realnostjo, pobeg v namišljene svetove. A brez nekoga, ki si je najprej nekaj zamislil, ki je 'pobegnil' v svojo imaginacijo, ne bi bilo civilizacije, nobene izmed stvari, ki nas obkrožajo, nobenih avtomobilov, pametnih telefonov, šmink, električnih skuterjev in raket. Ničesar. Nisem prepričan, da bi kritikom 'bežanja' to ustrezalo. Sicer pa, kot je zapisal J. R. R Tolkien, bežanju najbolj nasprotujejo - ječarji.

Verjetno ključni razlog za zmanjšanje interesa za branje, seveda predvsem med mladimi, je dejstvo, da branje ni več edini ali prevladujoči način kratkočasne zabave. Knjiga zahteva pozornost, koncentracijo, da se ti odpre, pri novih medijih gre to zlahka, brez napora. A glede na to, da je za knjigo potreben večji angažma, saj si moraš 'film' v lastni glavi zavrteti sam, so tudi učinki lahko intenzivnejši. Predvsem pa večplastnejši in nepredvidljivejši - in zato bogatejši. Znanje, ki ga pridobiš skozi branje, pa je bolj poglobljeno. Na ekrančku, ki je sicer zelo uporabna zadeva - prvič v zgodovini imamo v hlačnem žepu dostop do celotne kulture človeštva - se ne da poglobljeno prebrati daljšega teksta.

Da pri mladih knjiga ni več tako priljubljen način zabave, je verjetno najbolj 'zaslužna' šola. Sklepam, da razen redkih izjem učitelji pri pouku slovenščine zgolj sledijo zastavljenim učnim načrtom, ki temeljijo predvsem na literaturi, ki je včasih nadležna še odraslim in ne znajo navdušiti otrok. Ker mladi v branju ne najdejo užitka, ga povezujejo z duhamornim 'teženjem', z vsebinami, ki veselijo predvsem akademike. Akademik pa je bralec, ki ga, kot je zapisal Singer, ne zanima zgodba, ampak vse tisto, kar jo obdaja: družbeni kontekst, avtorjeva stališča in podobne vsebine, ki bi morale biti vedno v drugem planu. Lačnega pekova biografija ne zanima, kot genialno navrže Singer.

Branje ima poleg izobraževalnih, duhovnih in 'imaginacijskih' učinkov še številne druge koristi. Nekje sem prebral, da zasebne korporacije, ki v ZDA gradijo zapore, za preračunavanje potrebnih kapacitet uporabljajo relativno preprost algoritem, s katerim na podlagi statističnih podatkov o bralnih navadah desetletnikov zelo natančno določijo število bodočih prestopnikov, ki bodo koristili njihove 'usluge'. Če torej ne bereš, obstaja veliko večja verjetnost, da boš kasneje končal za rešetkami ...

Zato berimo. Knjig je dovolj, verjetno tudi zato, ker je, kot je duhovito pripomnil nek publicist - to lahko opazimo povsod - , danes lažje knjigo izdati, kot kakšno dobro prebrati. Berimo, da nam ne bo treba bežati: pred neumnostjo, lastno ali tujo ...