Kje ste kitare?

Kot vsakemu najstniku je bila tudi meni glasba ena najpomembnejših stvari v življenju. Spomnim se navdušenja, ko mi je ate prinesel prvi gramofon in nekaj plošč, mislim, da so bile od sestrične Sonje. Ko se je iz zvočnika razlila glasba, je bilo to zame pravo religiozno doživetje. Vsi smo se navduševali nad novimi izdajami plošč, nad novicami v specializiranih časopisih in nad pripovedmi starejših, ki so bili na kakšnem koncertu Rolling Stonesov in podobnih mega zvezd. Ker je bila glasba še vedno relativno nedostopna - plošče so bile drage, zato je pogosto zapela moja 'pikapolonica', iz katere sem spretno vlekel podarjeni denar -, smo vsako novost sprejemali še toliko intenzivneje. Zelo dobro se spomnim tudi prvih koncertov lokalnih rock skupin, v katerih so igrali dolgolasi fantje, ki smo jih tako občudovali. Ko smo šli s prijatelji na kakšno zabavo, izlet, potovanje, je bil tisti, ki je znal igrati na kitaro, glavna zvezda. Posedli smo okrog njega in bolj ali manj uspešno 'fušali' zraven.

Zdi se, da je danes takšna zabava pri mladih skoraj izumrla. Prijatelj, basist pri legendarni skupini Indust bag, je tudi sam dalj časa preverjal to tezo, opazoval mlade, kako se zunaj zabavajo, in prišel do istega zaključka: kitar ni več. Tu in tam zapoje harmonika, ki jo moja generacija praviloma ni dobro prenašala, vsaj v glasbeni zvrsti, ki je pri nas relativno običajna, večinoma pa mladi danes vključijo prenosne zvočnike in zabava se lahko začne.

Naša in tudi marsikatera izmed kasnejših generacij doživi pravi kulturni šok, ko recimo slišimo, kaj posluša velik del današnjih študentov. Če bi v tistih časih kdo na koncert v študentskem naselju na oder pripeljal bend, kot so Modrijani, bi tvegal resne posledice za svoje zdravje, da o tem, kaj bi se zgodilo z glasbeniki, ko bi harmonikar raztegnil meh, niti ne govorimo. Kaj se je zgodilo? Zakaj je med bodočimi 'izobraženci' tako priljubljen 'turbo-folk'? Zakaj se mladi danes tako pogosto upirajo s poslušanjem slabše glasbe, kot so jo poslušali njihovi starši?

Verjetno je najpomembnejši razlog za ta presenetljivi pojav razcvet popularne kulture, ki je zaradi želje po večjih dobičkih iz svojega jedra pregnala uporništvo in kvaliteto in izpostavila predvsem aspekta zabave in pretirane razčustvovanosti. Seveda to ne pomeni, da danes v 'mainstreamu' popa ni več kvalitetne glasbe. A jo je pa veliko manj in verjetno je nemogoče, da bi iz teh krogov še kadarkoli izšel glasbenik ali glasbenica, ki bi za svojo dejavnost prejel Nobelovo nagrado, kot jo je recimo Dylan. Večina dobre glasbe se je umaknila v obrobje izven dosega žarometov. Mehanizem tega procesa je že zelo zgodaj dobro opisal Frank Zappa, razvpiti 'guru' progresivnega rocka. Ko so on in nekateri drugi začetniki zahtevnejšega glasbe prišli na sceno v šestdesetih, so morali navezati stike s promotorji in producenti - z ostarelimi in zavaljenimi možakarji v oblekah, s cigarami v ustih. Po poslušanju posnetkov so slednji običajno rekli, da zadeve sicer ne razumejo, a so bili pogosto pripravljeni tvegati in podpreti kak projekt, ker dejansko ne moreš vedeti, kako bo določeno glasbo sprejela javnost. Na teh sestankih so zraven kot pomočniki stregli dolgolasi mladeniči, ki so potem postali njihovi nasledniki. Ravno oni (!) so potem prenehali s to prakso tveganja in so glasbo preusmerili v predvidljive vode, v območje, kjer je zaslužek bolj zagotovljen. S tem pa so popularni glasbi naredili levjo uslugo. Podobno je pred kratkim izjavila Joni Mitchel, legendarna kantavtorica: glasbeni producenti danes ne iščejo več talentov, ampak mlade ljudi zanimivega izgleda, ki so pripravljeni 'sodelovati'. Se pravi slediti natančnim navodilom izdelovanja 'uspešnic'...

Nek španski inštitut je nedavno superračunalnik napolnil s pop glasbo od petdesetih let naprej, da bi jo analiziral po različnih parametrih. Rezultat ni bil presenetljiv. Pop glasba je od svojih začetkov izrazito nazadovala v glasbeni kompleksnosti in kvaliteti besedil. Seveda ne pomeni nujno, da je kompleksna glasba boljša od preproste, je pa to vseeno pokazatelj trendov. Ki niso najboljši.

Kaj torej pomeni, da mladih ne slišimo več igrati na kitare? Verjetno predvsem to, da velik del mladine v glasbi ne vidi ničesar drugega kot sredstvo za zabavo. Kot pripomoček za znojenje na plesišču. To se mi, milo rečeno, ne zdi pretirano smiselno, saj se da plesati tudi na kvalitetno glasbo. Meni se recimo zgodi, da v ateljeju večkrat zaplešem. Ne morem se upreti poskakovanju ob jazzovskih bravurah Theloniusa Monka, ritmu kakšnega J. J. Calea in še marsikoga. Upam, da me nihče ne vidi ...

Ker je izvajanje in poslušanje glasbe naš sopotnik že od pradavnih časov, se nam ni treba bati, da bodo izvajalci kvalitetne muzike izginili. Nasprotno, verjetno jih bo še več, zahvaljujoč novim platformam za snemanje in predvajanje glasbe in tudi prizadevnosti naših glasbenih šol. A bo poslušalcev med mladimi verjetno manj, pa še ti se bodo skupaj z nami ostalimi morali bolj potruditi, da najdejo dobro glasbo. In ko se bomo vedno znova potapljali vanjo, nam bo v glavi zazvenel Rilkejev verz, ki se mu je porodil ob pogledu na marmornati kip Apolona: 'Spremeniti moraš svoje življenje.'