Kdo bo prvi?!!

Ko brskamo po omrežju pogosto naletimo na ankete in uganke, v katerih lahko preizkusimo svojo razgledanost. Nedavno sem naletel na članek, v katerem avtor postavlja bralcu vprašanje, katero izmed naštetih imen predstavlja človeka, ki je rešil več človeških življenj: Norman Borlaug, Mati Tereza ali Bill Gates, in zahteva, naj jih razvrsti po zaslugah. Prvega nisem poznal, za drugo sem že slišal, da ni bila samo svetnica, za tretjega pa slučajno vem, da je ustanovil sklad za cepljenje ljudi v Afriki. Odločil sem se torej zanj, na drugo mesto postavil slavno misijonarko in na tretje neznanega človeka. Ko sem spodaj v tekstu preveril svoj 'dosežek', sem bil presenečen: na prvem mestu je bil ta neznanec, drugi Gates in tretja Tereza. Norman Borlaug se je izkazal za človeka, ki je zaradi svojega znanstvenega prispevka pri genetski izboljšavi žitaric - procesa, ki so ga imenovali 'zelena revolucija' -, v nerazvitih delih sveta rešil pred morilsko lakoto okrog miliijardo ljudi. Za te dosežke je leta 1970 prejel Nobelovo nagrado za mir, tako kot kasneje slavna misijonarka. Tudi Bill Gates je slednjo pustil daleč za sabo, saj po nekaterih ocenah število rešenih življenj zaradi njegove fundacije, ki financira cepljenja v Afriki, dosega sto milijonov.

Seveda ne želim zmanjševati pomena dela določenih posameznikov in posameznic, četudi so rešili bistveno manj življenj, pa vendar je zanimivo in presenetljivo, kako so se imena nekaterih drugih ljudi kar izgubila. Zame sta bil v tem smislu neznanka tudi Carl Bosch in Fritz Haber, ki sta za svoje odkritje sinteze dušika oz. umetnih gnojil ravno tako dobila Nobelovo nagrado. Ocenjujejo, da sta tako posledično rešila okrog štiri milijarde ljudi. Dih jemajoče številke, o katerih nič ne vemo. Ne vemo, da je bil Alan Turing, duhovni oče računalništva, zaradi sodelovanja pri dešifriranju nemškega šifrirnega stroja Enigme skupaj s sodelavci zaslužen za dveletno skrajšanje druge svetovne vojne. Za 'nagrado' ga je povojna oblast zaradi njegove homoseksualnosti obsodila na kemično kastracijo, pred katero se je rešil s samomorom. Rehabilitirali so ga šele pred kratkim.

Kaj pa vemo? Večina Zemljanov je zelo dobro seznanjena z nakupovalnimi navadami famoznih 'influencerjev', z obsegom zadnjice Kim Kardashian, s kom se je razšla kakšna pop zvezdnica, kateri kostimček je na sprehodu nosila ženkica princa Williama, koliko na leto zasluži kak perverzno preplačani športnik, itd., brez konca in kraja. Čeprav me ne preseneča, ko preberem, kateri posamezniki imajo največ sledilcev na omrežjih, sem vseeno vedno rahlo razočaran. Med prvimi desetimi ni niti enega znanstvenika, umetnika ali človeka, ki bi se lahko uvrstil v kategorijo tistih, ki sem jih opisoval zgoraj.

Največje 'zasluge' za takšno klavrno podobo naših interesov imajo seveda mediji. Nekaj sicer prispeva tudi šolstvo, predvsem zato, ker očitno ni zmožno vsaj za silo zbuditi pri mladih zanimanja za vsebine, ki presegajo plehko zabavnjaštvo. Socialna omrežja ali obiski zahtevnejših kulturnih prireditev velikokrat pričajo, da celo učitelji niso imuni na sirene plehkosti, zato je iluzorno pričakovati, da bodo sposobni pri mladih vzbuditi še kakšen drug interes. Vpliv medijev pa je porazen. Junak znamenitega Musilovega romana, katerega dogajanje se odvija v času pred prvo svetovno vojno, nekje v zgodbi potoži, da je v časopisih že prek desetina vsebin povezana s športom. Če bi oživel danes, bi verjetno od pisatelja, ki ga je ustvaril, zahteval, da ga v zgodbi pošlje na samomorilsko odpravo ali nanj preprosto zvrne sto ton.

Novinarji hlastno poročajo o banalnih dogodkih iz življenja zvezdnikov, o muhastih in razvajenih novodobnih princeskah, 'dolgočasnih' tem pa se izogibljejo kot vampir česna.

Saj je jasno in pričakovano: ljudje imamo pač radi zabavo, sproščujoče teme, adrenalin, ki nam ga po žilah požene kak razburljivi športni dosežek. A bi si vendarle morali občasno priznati, da so tudi dolgočasni dosežki - ko nekdo reši milijon življenj, napiše pesem, ki odmeva skozi stoletja ali naredi kak izreden preboj v znanstvenem polju, vredni naše pozornosti. Prazno upanje?