Korenine in veter...

Skoraj vsak človek na tem svetu hvali svoj kraj, mesto, pokrajino, državo, vero, nacionalni ali lokalni šport, glasbeno skupino, domačo jed, način oblačenja. Nekako se nam zdi, da govorimo ravno 'pravi' jezik in da imamo ravno 'pravo' barvo kože.

Pri nekaterih količinah, povezanih z našimi telesi, se zadovoljstvo neha in bi radi kaj spremenili, a večinoma si želimo trajnosti, nespremenljivosti, da bi 'stvari' ostale, kot so. Nek filozof je zapisal, da kamen hoče ostati kamen, mi pa si želimo, da bi recimo zabava še kar trajala, da poletno jutro ne bi nikoli minilo in da bi naši bližnji ostali večno z nami ...

Seveda globoko v sebi vemo, da to ne gre, da se zakoni vesolja ne zmenijo za naše želje in da se pač vse spreminja. A to napačno mnenje nas obleta kot nadležna popevka, ki smo jo slučajno slišali zjutraj po radiu. Gotovo je ta nazor zapisan v naše gene, ni pa nujno, da se mu popolnoma prepustimo, pogosto je lahko celo škodljiv. Tudi narava je predvidela določene mehanizme, s katerimi se ta potencialna zaprtost razrešuje.

Star pregovor pravi, da se mora kri mešati, enako velja za vse, tudi za kulturo, kar se sicer mnogim zdi bogokletno. Vztrajajo, da moramo ohranjati svojo 'tradicionalno kulturo', pri tem pa niti ne pomislijo na možnost, da je famozna tradicija, brez katere 'ne morejo živeti', prišla od drugod.

Poglejmo nekaj primerov.

Ponarodeli pregovor 'kdor ne skače ni Slovenc' namiguje, da so skoki 'naši'. Pa so prišli k nam iz nordijskega sveta. Nogomet je prišel iz Anglije, 'naša' narodnozabavna glasba iz Avstrije, 'naša' religija iz Bližnjega vzhoda, 'belokranjska' tamburica je pri nas šele dobrih sto let itd., brez konca in kraja.

Kaj je torej sploh zares povsem 'naše'?

Zelo malo ali veliko manj, kot se nam zdi. Ljudje imamo noge, ne korenin, zato se od pradavnih začetkov predvsem premikamo. Če ne bi bila želja po premikanju neizbrisen del naše narave, bi še vedno ostali na afriških planjavah. Potujemo, izmenjujemo ideje, stvari, svoje gene, vse to je pravzaprav pripomoglo k temu, da smo postali najuspešnejši sesalci na Zemlji. Z 'nekaj' negativnimi posledicami za svet ...

Seveda je v nas globoko vsajena tudi plemenska pripadnost: skupaj z željo po spremembah, po premikanju, tvorita nerazdružljiv, dialektičen par. Najbolje za vse je takrat, ko sta v ravnovesju. Če prevlada ena skrajnost, se družba zapre, če druga, razpusti. V vsakem primeru pa je dobro vedeti - primerov iz zgodovine in sedanjosti je obilo -, da so bila najuspešnejša mesta (in civilizacije!) vedno zgrajena na sotočjih rek, na križiščih pomembnih prometnic. Zaprte družbe niso bile nikoli uspešne in se niso obdržale dalj časa.

Lep primer tega, kar se zgodi, če se vezi s svetom prekinejo, je Tasmanija. Izvorni Tasmanci so bili potomci Aboriginov. Ko so zaradi dviga morske gladine izgubili stik s celino, so v relativno kratkem času pozabili, kako se izdela lok in drugo osnovno orodje. V času dveh ali treh generacij, tako potrjujejo arheologi, so torej pozabili temeljne veščine preživetja! Ob prihodu belcev niso imeli nobenih možnosti. Zadnji pripadnik izvornega ljudstva je umrl v 19. stoletju...

Mi pa tarnamo, da nočemo 'multi-kulti' družbe, nekateri celo razglašajo, da je to mit. Penasto branimo 'svojo' kulturo, ki je praviloma v veliki meri od drugod, včasih celo z druge strani sveta. Se bomo prej ali slej morali sprijazniti, da nobena kultura ne preživi, če se ne prenašajo, izmenjujejo ideje. 'Mono-kulti' ni nikoli obstajala - tako kot ne obstajata 'čista' rasa ali kri -, hkrati pa je nevarna iluzija, ki jo nekateri izrabljajo za svoje politične mahinacije.

Prijatelja, Uroš in Tanja, sta si dala narediti DNK test. Čeprav sta oba svobodomiselna, sta bila vseeno presenečena nad rezultatom. V petem kolenu imata sorodnike na vseh celinah! Ne zanašajmo se na družinske kronike in ustno izročilo: enako kot za njiju velja za vsakega izmed nas.

Ne nasedajmo tistim, ki nas prepričujejo, da je smiselno (in možno!) popolnoma zapreti meje, da moramo vztrajati na 'naši' kulturi in tradiciji. Spremembe so pogosto nujne. Včasih je bilo del 'naše' tradicije, naše kulture, tudi zažiganje ljudi na grmadah, mučenja na natezalnicah in podobne žlahtnosti, ki so si jih na 'nedeljskih matinejah' željno ogledovale kulture lačne množice. In če bi se na takšni matineji skušali s kom pogovoriti, bi imeli precejšnje težave s sporazumevanjem. Naš jezik se je namreč skozi stoletja tako spreminjal, da recimo svojega prednika, ki je pisal Brižinske spomenike, sploh ne bi razumeli. Že ko gledamo stare slovenske filme, se nam jezik, ki ga govorijo protagonisti, zdi zastarel. Seveda to ne pomeni, da se moramo popolnoma odpreti in sprejeti čisto vse, kar prihaja k nam. A si za začetek vsaj priznajmo, da bo do sprememb prišlo, pa če se jim še tako upiramo. Vetra ne moremo ustaviti, lahko pa ga koristno izrabimo. Ne le za to, da nam malo razmrši lase ...