Na vsebino

Pred nosom ... (23)

Zakaj nam je Picasso všeč in ne maramo realizma ...

Pablo Picasso je že več kot sto let eno najbolj razvpitih imen v polju umetnosti. Skupaj z Leonardom da Vincijem in mogoče še z Dalijem tvorijo trio, ki ga pozna verjetno večina Zemljanov. Kljub temu, da najmlajše generacije izgubljajo interes za ta velika imena, pa se redno znajdem v situaciji, ko me kdo povpraša, kaj si mislim o njem. Seveda so to v glavnem laiki, ki praviloma izhajajo iz napačne predpostavke, da je bil Picasso šarlatan, ki je znal predvsem dobro tržiti svoje 'čačke' in 'spake'. Nedavno smo tako z znanci v butorajskem gasilnem domu malo debatirali na to temo. Ko sem jim omenil, da je bil Picasso izvrsten risar - malo ljudi ve, da ga je zaradi te veščine cenil tudi naš Jakac - , so me nejeverno gledali, pa sem izvlekel čarobni ekran in smo malo pogledali zgodnejša dela, ki jih je naslikal kot petnajsletnik. Pogled na dovršeno tehniko v slogu starih mojstrov seveda razoroži vsakega dvomljivca. A sledi neizbežno vprašanje: zakaj je potem začel delati tiste spake, ko je vendar znal risati tako 'lepo in spretno'. Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Blizu resnici je razlaga, da je poskušal slikar s takšnimi deformacijami bolj neposredno vplivati na zaznavo in čustva gledalca. Torej se odgovor giblje v razmerju med ekspresivnostjo nenavadnih obrazov in figur na eni in deformacijo, prelomi prostorov, v katerih se te figure gibljejo, na drugi strani. Nekoga, ki mu Picasso ni 'všeč', ne more v nasprotno prepričati noben argument: preprosto ga ne bo sprejel in se bo skliceval na svoj okus. A določeni dosežki v polju raziskovanja možganov so v zadnjih letih privedli do situacije, v kateri se lahko zamaje takšna samozaverovanost v svoj 'prav'. Pred kakšnim letom sem na You Tubu naletel na predavanje razvpitega ameriškega nevroznanstvenika V. S. Ramachandrana, ki je na začetku svojega nastopa provokativno izjavil, da lahko vsakemu dokaže, da mu je Picasso všeč. In to ne katerikoli Picasso: ravno tista njegova dela, ki so najbolj 'problematična', se pravi njegovo 'klasično' kubistično obdobje. Ta teza me je presenetila, mlace sem bil skeptičen, tako da sem pri sebi zamrmral: 'No, pa poglejmo, kako se bo tip osmešil!' Vendar se ni. Argumenti so bili neizpodbitni, podprti z znanstvenimi dokazi.

Ramachandran je najprej razložil, da imamo v možganih približno petdeset lokacij, v katerih se odvija 'procesiranje' vizualnih informacij. Eno izmed teh središč je zadolženo za dešifriranje položajev obraza, ki ga gledamo. Čutna informacija pride do štirih 'sprejemnikov', izmed katerih je eden zadolžen za profil, drugi za polprofil, tretji za tričetrt profil in četrti za 'enface', se pravi za frontalni izgled obraza. Ti sprejemniki potem informacijo o prepoznavanju pošljejo naprej v skupni center, ki ocenjuje, kateri sprejemnik je 'vzdražen' in kako intenzivna je informacija. Naš perceptivni aparat tako dešifrira prispele informacije iz sveta in jih vrednoti glede na svojo zanimivost, se pravi glede na to, koliko odstopajo od pričakovanj. In ker je Picasso v svojih kubističnih portretih združeval hkrati več položajev glave ali figure (recimo profil in frontalni pogled), je tako vzdražil dva ali celo več sprejemnikov v omenjenem centru. Zato zbirni 'procesor' to ovrednoti kot 'zanimivost', kot nekaj nenavadnega: naši percepciji se zdi to 'zabavno'. Uživa v dešifriranju vizualnih ugank. Picasso gotovo ni dober samo zato, ker je združeval različne poglede, a ta logika dejansko deluje pri vsakem vizualnem procesu v možganih. Te lastnosti vizualnega aparata kot celote potem umetniki izkoriščajo za to, da 'zaintrigirajo' gledalčevo pozornost, pritegnejo njegov pogled. Seveda lahko nekdo, ki mu Picasso ni všeč, še vedno vztraja v svoji trditvi. A znanstveniki ga lahko priključijo na aparat, ki meri 'vzdraženost' zaznavnega sistema in ti praviloma pokažejo, da je Picasso 'všeč' vsem nam. Prav gotovo ne na zavestni ravni, ki je prežeta s kulturo privzgojenimi obrazci: glasno občudujemo tehnično spretnost, kadar nekdo naredi podobo, ki je 'kot fotografija'. A če nas takrat priključijo na isto aparaturo, ne bo zaznala nič. Nobenega vznemirjenja, kazalec je na ničli. To je pač pogled na prizor, na katerega je naša percepcija navajena. Naj se je umetnik še tako trudil s približevanjem vtisu fotografije, nas to pušča hladne. Ko pa zagledamo recimo sproščeno risbo figure, ki jo je kdo izvedel v nekaj potezah, kazalec poskoči. Seveda to ne pomeni, da bi morali vsi umetniki delati kubistične slike. Daleč od tega. Obstajajo umetniki, kot je bil recimo Vermeer, ki so tudi v polju 'fotorealizma' znali ustvariti napetosti, ki pritegnejo našo pozornost. Ampak to so dosegli s prefinjenimi odstopanji od 'izvirnika'.

Vsaj do neke mere bi nam moralo biti jasno, kako delujejo naši možgani, kako reagiramo na vizualne informacije, kako jih naš perceptivni aparat procesuira. Ne le zaradi duhovnih užitkov, zaradi morebitnega obiska muzeja, razstave (ali mojega ateljeja ...), ampak tudi zato, ker nas sodobna civilizacija iz čisto jasnih razlogov zasipava z vizualnimi dražljaji, s pomočjo katerih pleni našo pozornost. In naše denarnice. Tu in tam je smiselno ob mojstrih slikarstva izmojstriti svojo zaznavo. Izboljšati svoj 'imunski sistem' ...

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj