Dežela belih brez, Kolpe, vinogradov in ... potuhnjenih ljudi?

O vsakem narodu, pravzaprav o vsaki večji ali manjši skupini ljudi krožijo zgodbe oz. opisi, ki jim rečemo stereotipi. Nemci naj bi bili vestni, delovni in racionalni, Italijani glasni in strastni, narodi na severu hladni in zadržani in podobno. Tudi za Slovence je kar nekaj takšnih opisov, eni so površni in premalo dognani, drugi pa se verjetno kar skladajo z resničnostjo. Kaj pa mi, Belokranjci? Valvasor je o nas zapisal, da smo radi sklonjeni nad motiko in si ne upamo dvigniti glave. Ko nas je primerjal z Uskoki, našimi sosedi, ki so veljali za ponosne, podjetne ljudi, ni bil preveč laskav.

Starejša znanka mi je pred kratkim povedala zgodbo iz svojih študentskih časov. To je bila generacija filozofa Darka Štrajna, ekologa Dušana Pluta in še nekaterih, danes uglednih intelektualcev z belokranjskim 'rodovnikom'. Zgodba se je odvijala nekje v zgodnjih sedemdesetih letih. Takrat in še nekaj desetletij kasneje so se v začetku študijskega leta na Rožniku v Ljubljani odvijala famozna brucovanja. Na 'skupščino' so poleg študentov in 'padalcev' običajno prišli tudi 'občinarji'. Kot mi je zatrdila ta oseba, so se slednji cel teden (!!!) pripravljali na soočenje s študenti. Ti so jih potem tako 'prali', jim postavljali kritična vprašanja, jih soočali s kočljivimi temami, da jim je pot tekel v potokih. Seveda je potem v 'potokih', kot vedno, teklo še kaj drugega ...

Kasneje je kritična ost, ki so jo v oblast uperjali študenti, postopno otopela. Verjetno so k temu prispevali predvsem mehčanje trdega socializma, ki je v prejšnjih časih spodbujal k uporu, napoved demokratičnih sprememb, razcvet popularne kulture in potrošništva. Moja generacija je brucovanje na Rožniku dojemala bolj kot neko sproščeno zabavo, čeprav smo si vsaj deloma še zastavljali vprašanja, ki so imela neko težo, saj je bil to čas osamosvojitve, prevratnih trenutkov naše zgodovine. Resnici na ljubo je tudi v nas še vedno odmevalo družbeno ozračje preteklega sistema, ki je posamezniku narekovalo previdnost pri svobodnem izražanju mnenj, pravilo, ki so si ga javno drznili kršiti le najpogumnejši. Ker Klub belokranjskih študentov (KBŠ) takrat še ni prejemal izdatne podpore študentske organizacije, je bila naša dejavnost v glavnem omejena na razvpite sestanke v gostilni Mirje, organizirali pa smo tudi nekaj kulturnih dogodkov. Če odštejem pogoste zabave, žure, je med študentsko populacijo prevladovala pasivnost, ki me je pogosto težila. Nekoč sem v ogorčenju na škarpo pod OŠ Mirana Jarca v jutranjih urah napisal dolg grafit: 'študenti, riti lene neustvarjalne'. Patetična gesta, ki ni spremenila ničesar ... No, nekaj energičnim mladcem nam je praktično iz nič, z veliko prostovoljnega dela in iznajdljivostjo, mimo KBŠ, uspelo postaviti na noge Mladinski kulturni klub. Pri tem smo morali spretno in odločno vijugati tudi med zahtevami nekaterih na novo ustanovljenih političnih strank, ki so hotele pristaviti svoje lončke.

Kako pa je danes, ko je za nami že skoraj trideset let demokracije? Študenti so izjemno uspešni v organiziranju kulturno-zabavnih prireditev, tudi na področjih, ki zadevajo študentsko problematiko jim ne manjka sape. Kaj pa njihova angažiranost v družbi? Študentska skupščina se zadnja leta običajno odvija v kakšnem belokranjskem gostišču, udeležijo pa se je predvsem tisti, ki bi radi nekaj naredili in si tudi porazdelijo vodstvene funkcije. Vsebine pogovorov z vabljenimi gosti iz lokalne politike seveda ne poznam dobro, sklepam pa, tudi po komentarjih nekaterih udeležencev, da dialog ni ravno razgret ali celo kritičen. Pa bi gotovo moral biti. Študenti naj bi čez čas postali elita, ki se bo zavihtela na ugledne vodstvene položaje. Če niso zmožni detektirati problemov ali pa si jih ne upajo izpostaviti - da je problemov veliko in jih nikoli ne zmanjka, je pač univerzalni zakon - , bodo tudi kasneje imeli s tem težave. Seveda se oglasijo, ko se jih določen problem neposredno dotakne, a tudi takrat se jim običajno kmalu v možgane priplazi razmislek o tveganju, v katerega se podajajo in o morebitnih problemih, ki bi jih čez čas lahko imeli. In se umaknejo na varno razdaljo.

Čeprav velja, da je sodobna potrošniška civilizacija mlade zazibala v udobno pasivnost, pa po svetu in tudi ponekod pri nas slišimo njihov jezni glas. Recimo študenti iz severovzhoda Slovenije se aktivno vključujejo v zahteve lokalne skupnosti po boljši prometni povezavi s prestolnico. Se naših študentov ne sliši zato, ker jih je nekaj že vključenih v politične podmladke etabliranih strank in si tako začenjajo graditi kariere oz. morajo slediti svojim nadrejenim? Se še nismo izkopali iz mentalnega okvirja prejšnjega sistema ali pa se v tej previdnosti res zrcali nekakšen stereotipen značaj, ki ga je opisal Valvasor?

Na lokalni šoli si je pred kratkim učiteljica drznila razveljaviti nedvoumen izid volitev v razredu zgolj zato, ker ni bil izbran 'pravi' kandidat, za katerega je bila očitno že načrtovana nadaljna 'kariera'. Težko si zamislim hujše teptanje še ne dobro razvitega čuta za pravičnost, odkritosrčnost in demokratične vrednote, ki nam jih tako primanjkuje v današni družbi. Najbolj žalostno je pa dejstvo, da se velik del mladih udeležencev te tragikomedije v razredu problematičnosti tega početja niti ne zaveda. Bodo iz njih zrasli pokončni ljudje, ki si bodo drznili zahtevati spremembe?

Mladi morajo biti uporniški, kritični, to ni samo prazna poza: je zelo pomemben del odraščanja. A očitno včasih potrebujejo kakšno zunanjo spodbudo. Če pa jih namesto tega na prefinjen način zatiramo, nas njihova ubogljivost, upogljivost in vodljivost ne smejo presenečati. Bodo pa pridno vihteli svoje 'motike' ...