Pred nosom ... (25)

Valter brani mladost ...

Vsakoletni obisk pokopališča na 'sesvete', mi je bil že v zgodnji mladosti posebna izkušnja. Kot otroci smo recimo komaj čakali, da smo lahko 'praznili' sveče, prelivali vroč vosek po rokah in si delali nekakšne rokavice. To smo bili pripravljeni početi celo v večernih urah, kljub strahu, ki se je širil po temačnih, s svečami posejanih 'ulicah' pokopališča. Ko smo bili malo starejši, smo na ta dan skrivaj pogledovali sošolke, ki so bile oblečene 'drugače', zdele so se nam bolj odrasle, vznemirljivejše.

Pred družinskim grobom se je zbrala cela rodbina, pogosto je bilo premalo prostora, da bi vsi prisluhnili pogovorom, novicam iz daljnih krajev, šalam, čenčam in neizbežnemu opravljanju. Zgodila se je tudi kakšna zabavna prigoda. Spomnim se recimo, da sem se nekoč slučajno ozrl nazaj in videl Radka Poliča, znamenitega igralca, ki se je malce naslonil na nek višji nagrobnik in ga skoraj prevrnil. Ujel ga je zadnji hip.

Z leti se mladostna razposajenost na pokopališču postopno umakne bolj resnobnim tonom. Umre ti kdo izmed bližnjih, zato se nujno soočiš tudi z lastno minljivostjo. Bolj pa se zaveš tudi dejstva, da si pokojniki in spomin nanje zaslužijo spoštovanje.

Ob očetovem grobu in tistih od bližje rodbine, vsako leto prižgem svečo tudi ob Valterjevem grobu. V javnosti spomin nanj počasi ugaša, čeprav ga je v času naše mladosti poznalo vse živo. Izjemno nadarjen glasbenik, kitarist, pevec, predvsem pa pozavnist. Izvenserijska osebnost, intenziven do skrajnih meja, vedno je iskal načine, da prestopi iz risa banalnosti, tudi pri tako običajnih dejavnostih, kot je bilo posedanje za mizo v gostilni. Velikokrat je bil nadležen, ker je odpiral zahtevne teme tudi med sproščeno zabavo, nas spravljal v zadrego, ko je sicer dobronamerno drezal po naših nevralgičnih točkah. Življenje je jemal skrajno resno, le nečesa ni zmogel, zanj bistvenega: da bi razvil svoje potenciale. Bil je zelo inteligenten, praktično ni bilo teme, o kateri ni znal povedati kaj tehtnega. A v šoli mu ni šlo, dolgočasil se je. Z malo zamude se mu je uspelo vpisati v Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, kamor so ga baje vzeli predvsem zaradi izjemnega glasbenega talenta. Krožile so govorice, da se ga je njegov učitelj pozavne, čeprav je Valter na šoli zdržal samo eno leto, spominjal še leta. Nekajkrat sem ga obiskal, ker sem bil tudi sam takrat v Ljubljani, v spominu pa mi je ostala pobalinska avantura, ko nas je še z nekaterimi sošolci povabil na koncert gojencev glasbene šole. Sprva smo zelo resno spremljali program, potem pa je na oder stopil nadarjen čelist, ki nas je sicer očaral z izjemnim zvokom, a si nismo mogli pomagati, ko smo videli, kakšen izraz na obrazu ima ob igranju. Kot bi pokal cirkuške frise. Sprva je začel drgetati eden, potem pa smo kar vsi mukoma zadrževali smeh in koncerta je bilo za nas konec ...

Ker mu v šoli ni šlo, se je vrnil v domači kraj in nadaljeval z običajno rutino: glasba, zabave, dolga ponočevanja, mladost v svoji ekscesni obliki. Nekega večera mi je zaupal, da je po zadnjem nastopu, ko so se vrnili iz nekega gostovanja z godbo na pihala, zlomil svojo pozavno. Začudeno sem ga pogledal, njegova argumentacija pa me je dobesedno sezula. Zatrdil mi je, da je tako dobro zaigral na pozavno, da je boljše ni možno zaigrati. Da je pač dosegel svoj vrh in nima smisla, da bi še kadarkoli zaigral nanjo. Spomnim se, da sem mu poskušal s še kar dobrimi argumenti dopovedati, da je zapadel trenutni evforiji in da ne more objektivno presojati, če je res zaigral tako dobro. Razlagal sem mu, da ima pred sabo še celo kariero in gotovo lahko zaigra še veliko bolje. Sploh če bi mu uspelo enkrat priti do trdnejše glasbene izobrazbe. Ni se dal. Spet je udarila na plano njegova strastna zavzetost: vse ali nič, nobenih kompromisov, do konca vzrajati v hipni odločitvi in iskati neko globljo resnico za tem. A te resnice žal ni bil zmožen doseči. Kmalu zatem se je čisto izoliral, zapustil našo družbo, zadrževal pa se je večinoma doma v svoji sobi. Nikomur ni uspelo prepričati ga, da se vrne v svet. Zadnjič sem ga videl nekaj dni pred tragično smrtjo. Z Gogo sva štopala proti Ljubljani, ko se je mimo pripeljal z očetom v fičku. Pomahal sem za njim in tudi on se je obrnil in mi pomahal nazaj. Takrat še ni bilo mobitelov, domov med tednom običajno nisem klical, starši pa me niso obvestili. Ko sem prišel za vikend domov, mi je mama zgolj povedala, da so pokopali Valterja, ki si je izbral grozljivo smrt v ognju, in da je nad grobom dolgo časa krožila ujeda. Kot bi se poslavljal od nas ... Ker z njim nisem imel že nekaj let globljih stikov, me ta novica sprva niti ni tako potrla. A me je vseeno močno zaznamovala. Kmalu zatem sem za svojo diplomsko nalogo naslikal eno veliko sliko, ki je posvečena njegovemu odhodu. Fly fly away, kot v znameniti pesmi Louja Reeda ...

Valter bo zame vedno ostal nekakšen opomnik pred tem, kaj se nam lahko zgodi, če se osebnostno ne realiziramo v zadostni meri. Nenehno moramo biti na preži in se zavzeto, resno soočati z izzivi, ki jih pred nas postavljajo naša življenja. Če izdamo sami sebe, nas čaka banalna eksistenca. Zato moramo nenehno negovati in spodbujati tisto mladost, kolikor nam jo je še ostalo. In jo varuje tudi moj pokojni prijatelj ...

Slika: Fly, Fly Away, 1993