Naredite mi to deželo spet urejeno! Uboge mize...

Zdi se mi presenetljivo, da je toliko ljudi pripravljeno verjeti, med nje sodijo celo visoko izobraženi posamezniki, da lahko red v skupnosti, državi, podjetju, javnem zavodu, itd. naredimo le tako, da tolčemo s pestjo po mizi. In pri tem po možnosti še vpijemo.

Nikakor mi ne gre iz spomina afera na Ministrstvu za kulturo, ki je pred kakšnim letom razburjala javnost in je na koncu odnesla s položaja samega ministra. Javno mnenje je bilo ministru izrazito naklonjeno, tudi ko so v medije prišle novice, da je bil v komunikaciji s podrejenimi ne le nekorekten, nekolegialen, ampak domnevno celo nasilen. V svojem nastopu na televiziji je mirno priznal, da so njegovo pisarno, dokler je bil še ravnatelj, zapuščali celi razredi objokanih dijakov. Tudi ko je postalo jasno, da je zato, ker si je prisvajal javna sredstva, kršil celo zakonodajo, je javnost ostala skoraj neomajna. Najbolj zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da je navdušenje nad njim delil tudi velik del umetniške srenje. Nekateri so se s pravo naslado pridušali, da bo končno nekdo na ministrstvu naredil red. Da bo udaril po mizi in prisilil lenuhe k delu. Nekje sem prebral, kako so v dvajsetem stoletju številni pomembni intelektualci, misleci in umetniki nekritično podpirali trinoge in diktatorje, jih opevali in jim sledili do bridkega konca. Včasih tudi potem. 'Tiranofilija', kot jo je imenoval pisec, je zelo razširjena bolezen. Bolj, kot smo si pripravljeni priznati. Veliko vlogo pri tem gotovo igra naša evolucijska preteklost: fascinirajo nas alfa samci in samice, čeprav se hkrati zavedamo - včasih spoznanje pride prepozno- , da so lahko izjemno škodljivi in destruktivni. Ljudje si želimo, da bi bili zaščiteni pred nevarnostmi in negotovostjo vsakdanjega življenja. Hrepenimo po varnosti, ki jo je recimo v veliki meri omogočal sistem v bivši Jugi. To hrepenenje in nostalgija sta celo tako močni, da pri tem pozabljamo na vse nevšečnosti in nezadovoljstva, ki smo jih ali so jih doživljali takrat drugi. Pozabljamo, da je bil red, ki je takrat vladal, v glavnem zgolj navidezen. Za njim se je namreč skrivala sistemska manipulacija, nadzor, ki je v veliki meri onemogočal svobodno pobudo in kreativnost. Pred časom sem v nekem lokalu slišal močno okajenega možakarja razpredati, kako bi Hitler hitro uredil naše probleme z Romi. Če odmislimo grozljive številke, povezane z uničevalnimi taborišči, se v tej izjavi skriva velika napaka, ki je seveda posledica nepoznavanja zgodovine in nerazumevanja družbenih zakonitosti in človeške narave. V nacistični Nemčiji ni bilo reda, ampak je vladal teror. Veliko ljudi misli, da je sistem urejen zgolj takrat, ko lahko prepoznamo preproste vzorce, linije, vse, kar spominja na strumno korakanje vojaške parade. A takšen red je dejansko neproduktiven: popolnoma pospravljena pisalna miza priča, da je tisti, ki drugače sedi za njo, verjetno na dopustu ali bolniški. Red torej ni preprosta, pregledna struktura, ampak dinamična soodvisnost produktivnih elementov, ki se včasih lahko zdi celo kaotična. Tako kot se nam zdi kaotičen gozd, pa v resnici v njem vlada ravnovesje različnih interesov: red. Čeprav takšni 'redoljubneži', diktatorji, nikoli ne bi smeli biti zgled, se to žal velikokrat zgodi.

Slepo sledenje ukazom lahko vodi v katastrofo ali vsaj v nazadovanje. Nič ni narobe s 'kreativno neposlušnostjo' oz. s tem, da opozoriš na nepravilnosti ali napake v sistemu. Na Zahodu so najuspešnejša podjetja in ustanove že uvedla svobodnejši režim upravljanja z zaposlenimi. Imajo veliko več svobode pri odločitvah, kdaj bodo delali in koliko. Vmes si lahko vzamejo odmor, ponekod dopuščajo ali celo spodbujajo tudi resen počitek, spanje. Seveda je veliko poklicev, kjer to ni možno, a gotovo povsod obstajajo rezerve, ki temeljijo na zavedanju, da je pretirana birokratizacija, ki je namenjena zgolj nadzoru, nesmiselna in neproduktivna. Pametni vodje omogočajo večjo svobodo svojim zaposlenim, ne štejejo jim minut, ki jih izgubijo na 'čik-pavzi' ali na stranišču, ne podaljšujejo delovnega časa na 'kreativen' način in redno nagrajujejo tiste, ki so bili uspešni.

Na drugi strani imamo pa 'vodje', ki so patološko prepričani v lastno uspešnost (čeprav rezultati kažejo nasprotno), vsaka kritična beseda jih spravi v bes in je ne razumejo kot konstruktivni poskus iskanja boljše rešitve. Njihova edina strategija je 'deli in vladaj'. Namesto da bi se ukvarjali z reševanjem resničnih, ključnih problemov, se nenehno ukvarjajo z iskanjem in ustvarjanjem notranjega sovražnika. In seveda s tem, kako ga onemogočiti. Kot tipični avtokrati so navidez spretni govorniki, a njihovi argumenti so šibki in manipulativni, izpraznjena forma. Ne dojemajo koncepta notranje demokracije, ki skozi kresanje različnih mnenj (več ljudi več ve!) pogosto lahko edina privede do presežkov in kreativnih prebojev. Odpor do takšnih iniciativ je povsem iracionalen, za njim se skriva strah pred izgubo avtoritete, nadzora. Zato se takšni despoti obdajajo s poslušnimi sledilci, mediokritetami, ki se vdano smehljajo in pritrjujejo vsaki njihovi izjavi. Seveda takrat, ko je vodja odsoten, 'miši' veselo plešejo in nekatere celo junaško in samozavestno kritizitrajo tistega, ki so mu drugače pasje 'vdane'.

Chaplin je v filmu Moderni časi prepričljivo osmešil 'redoljubneže', ki bi radi imeli vse pod nadzorom, ne glede na žrtve. Tudi če nič ne deluje, če se vse sesuva, mora biti vse v 'ravni liniji'. Vsaka sekunda je pomembna, je del 'načrta', zato ne more biti nobenih izjem, tudi če ti stroj za malico v usta potisne vijak. Če si kdo drzne ugovarjati, že stiskajo pesti, mize pa začnejo trepetati ...