Pred nosom ... (28)

Revolucija, revolucija ...

Jani Kovačič v enem izmed svojih šansonov z nostalgijo poje o revoluciji. Pridruži ji spomin na žensko iz sibirskih širjav, ki junaka prevzame in osvoji. S pesmijo jo poziva, da se vrne in zavzame svet. Pesem je nastala sredi osemdesetih, ko se je naš realni socializem že faktično rušil in se je že čutil njegov smrtni dih. Svojo pesem je Kovačič pel še velikokrat, tudi na političnih manifestacijah, protestih, nedavno. A revolucija seveda ni umrla, kot feniks se dviguje iz pogorišč, na medmrežju se vsak dan kdo spomni nanjo, vrstijo se pozivi, da bi jo znova udejanili. Pa si jo res želimo?

Dvajseto stoletje je bil čas največjih revolucij. Najprej 1905. leta v carski Rusiji, dvanajst let kasneje prav tam, velika - poleg francoske revolucije verjetno najvplivnejša -, razvpita oktobrska revolucija, nekaj let kasneje je s svojo začel Mussolini, sledil mu je Hitler, pa Mao, Pol Pot, Castro, itd ... Seveda niso bile vse revolucije enako destruktivne in mogoče bo koga presenetilo, da na to listo revolucionarjev uvrščam tudi desničarske skrajneže, a dejstvo je, da pač sledim temeljni definiciji revolucije, ki je zelo preprosta: hitra, dramatična sprememba v družbi, ki zadeva njen politični ustroj. Poznamo tudi umetnostne revolucije pa revolucije v športu in podobno, a družbene revolucije nas najbolj zaznamujejo, ker v njih ne nastopajo barvne ali glasbene oblike, ampak živi ljudje. Če v prvih žrtvujemo neuspele ali neustrezne barvne ali glasbene tone, v drugih nastradajo ljudje. Zato jih moramo jemati nekoliko resneje. Še posebej zato, ker je danes besedica 'revolucija' spet pogosto na ustnicah mladih ljudi. Pa tudi tistih, ki zagrenjeno opazujejo lastno eksistenco in ne vidijo poti naprej.

Revolucionarji si želijo zgraditi popolnoma nov svet. Postaviti želijo novo družbeno zgradbo, ki si jo zamišljajo v bleščeših, dih jemajočih oblikah, popolno, brez napak. A pred tem vedno hočejo podreti stari svet, v katerem vidijo zgolj napake, nedoslednosti, nepravice, nesrečo, trpljenje in smrt. Streha pušča, nekatera okna ne tesnijo, podnice tu in tam škripljejo, iz pipe občasno kaplja, belež se lušči. Torej gotovo drži, da naš svet, naša družbena stavba ni popolna za bivanje, za nekatere je celo nevzdržna. Pa jo moramo zato podreti? Se res ne zavedamo, da se hiše, v kateri ljudje živijo, ne lotevamo z eksplozivom ali s stroji za rušenje? Kam pa naj se stanovalci preselijo, preselimo, na Luno? Bo nova hiša res popolna, brez napak, boljša od sedanje?

Seveda ne trdim, da se moramo oprijeti tiste famozne biblične zapovedi - ora et labora -, ki nam z visoko zvenečo latinščino dopoveduje, da naj molčimo, delamo in potrpimo. Ne! Jasno moramo povedati, kaj nas teži, v čem vidimo probleme. Tudi na ulice bi bilo treba, občasno, za pomembne reči, ne za vsako figo. Državljanski aktivizem, a brez pušk in bajonetov, dimnih bomb in pendrekov. Statistika je namreč zelo jasna: nenasilni protesti so vsaj enkrat uspešnejši od nasilnih. Svetla zgleda sta Ghandi in Martin Luther King, ki sta oba uspela doseči na videz nemogoče. Brez pokanja. Torej revolucionarno nasilje ni najbolj smiselno. In kako potem reševati probleme, ki se nam pogosto zdijo nerešljivi? Nikakor ne z velikimi načrti, grandioznimi vizijami, otoki v Piranskem zalivu, petletkami in prisilno mobilizacijo na potovanja v utopične raje. Reševati moramo konkretne probleme, postopno, z majhnimi koraki. Vsak zabit žebelj v gradnji šteje, vsako prehitevanje se nam maščuje. Tukaj bi se verjetno morali bolj zgledovati po znanstvenikih, ki svoje zamisli preizkušajo na manjših vzorcih in če delujejo, poskusijo tudi z večjimi. Ne pa da se trdovratno oprijemljemo nekih prepričanj, katerih udejanjanja so se že večkrat izkazala za neuspešna, celo krvava. In apriori nasprotujemo tistim rešitvam, ki prihajajo iz nasprotnega tabora. Zgledovali bi se lahko tudi po umetnikih, ki brez sramu ukradejo kakšno dobro zamisel, čeprav se z avtorjem drugače ne strinjajo. Po tej strategiji je bil recimo zelo znan Picasso.

Bojimo se tistih, ki imajo velike načrte in nam slikajo svoje privlačne vizije. Do katerih lahko pridemo čisto preprosto, v nekaj korakih. To so počeli vsi veliki revolucionarji, tudi pri nas smo imeli eno pomanjšano različico. Trenutno so v svetu sicer zelo priljubljeni tudi revolucionarji, ki bi radi svet vrnili v čase, ko ni bilo nikjer nobenih črncev, Judov, homoseksualcev, ateistov, znanstvenikov, umetnikov, migrantov, ko so bili ljudje še 'lepo oblečeni' in poslušni, ko je bil na Zemlji še raj. Presenetljivo veliko podpornikov imajo tudi pri nas.

Hiše, v kateri živimo, se ne podira, ampak popravlja. Postopno, po korakih. Revolucije pa raje delajmo v lastnih glavah, tam so potrebnejše, celo nujne ...

Fotografija: Fotolucija/Lucijafoto