O drevesih, matematiki in ignorantih...

Že nekaj mesecev splošno vzdušje v mestu in okolici zaznamuje dejavnost odločnih punc, članic civilne iniciative Urbano zelenje mesta Črnomelj. Z glasnim in vztrajnim opozarjanjem na pomen dreves so spodbudile širšo akcijo, h kateri so pristopile pomembne javne ustanove, podjetja, posamezni sponzorji in, pohvalno, celo lokalna politika. Tako so bila na več krajih posajena drevesa, ki bodo pomembno prispevala k ugodnejši klimi in lepši podobi mesta. Še nedavno so v zvezi s tem prevladovala predvsem varnostna in 'higienska' vprašanja: na drevesa je velik del meščanov gledal kot na grozeče velikane, ki prežijo na nedolžne mimoidoče s svojimi odmrlimi vejami, in seveda neizbežna mantra, kot na povzročitelje jesenskega 'onesnaženja' z odpadlim listjem.

Teh akcij se nisem udeležil, vlogo statista nekega hladnega, deževnega jutra, v katerem je bil do kolen blaten celo črnomaljski podžupan Dubravko, lahko kar odštejem. K moji nedejavnosti je vsaj deloma prispevalo spoznanje, da bi bil v organizacijskem odboru kvečjemu v napoto, saj punce zaenkrat zelo dobro obvladajo situacijo. Sem pa do celotne akcije čutil globoko simpatijo že zato, ker imam od rane mladosti drevesa preprosto rad. Po mojem sem vsaj tretjino zgodnje mladosti preplezal, rabutal češnje in drugo sadje, enkrat staknil kompliciran zlom roke in bil verjetno eden prvih mladih sadilcev dreves v Črnomlju. Ko sem bil star okrog petnajst let, sem iz okoliških gozdov začel prinašati sadike lip in javorja, ki sem jih posadil na travniku ob bloku, v katerem še vedno živi moja mama. Za prst debela drevesca so danes seveda odrasla in nastal je pravi park.

Kasneje, kot študent, sem bil vsaj še enkrat dejaven na tem področju. Na ZIK-u sem pripravil razstavo črno-belih fotografij mestnih ulic - posnela jih je fotografinja Ksenija -, na katere sem doslikal stilizirane, barvne podobe dreves. Poleg ekološke vsebine, ki je bila seveda na prvem mestu, sem izpostavil zamisel, da bi drevesa zakrila arhitekturne spačke, ki jih je tudi v našem mestu veliko. Prijatelj Andrej pa bo mogoče ostal zapisan v zgodovino zato, ker se mu je zatipkalo pri spremnem besedilu: namesto 'tradicionalno' je napisal 'tradicianalno'... In s tem nehote dodatno namignil, da so lahko splošno uveljavljena, tradicionalna mnenja problem: drevesa so lahko še kaj drugega kot surovina za kurjavo, material za gradnjo ali povzročitelji nadležnega jesenskega opravila. Verjetno si samo domišljam, a ta razstava je mogoče posredno vplivala tudi na punce iz civilne iniciative ...

Njihova dejavnost je nedvoumen prikaz, kaj lahko kot posamezniki, če se dobro organiziramo in pritisnemo na prave vzvode, dosežemo v širši skupnosti. Seveda so se takoj pojavili dežurni nergači, ki so izpostavljali pomanjkljivosti in napake, to je pač neizbežno. Tudi če kakšna njihova pripomba drži, moramo iniciativo podpreti in se osredotočiti na pozitivno sporočilo, ki bi nas lahko vodilo še pri marsičemu drugemu. Recimo pri nedavnih volitvah. A se je žal zgodilo nasprotno. Prevladalo je mnenje, da je čisto vseeno, kdo nas predstavlja v evropskem parlamentu, kam se bo torej usmerila naša skupna barka. Na spletu sem pred tem večkrat polemiziral z znanci in neznanci, ki so poudarjali, kako se nima smisla zaganjati v sistem, da se ne more spremeniti nič, da torej kot posamezniki nimamo nobene možnosti vplivati na karkoli. S svojo neaktivnostjo so se nekateri celo hvalili, kot bi bila to vrlina. Politični akterji so pogosto posebne vrste ljudje, velikokrat so jim umazane in kratkovidne politične igrice pomembnejše od prijateljstva ali splošne družbene koristi. Tovrstnega politikantstva je povsod preveč, še posebej škodljivo pa je na lokalnem nivoju. In nihče mu ne ubeži, tudi tisti, ki jih politika 'ne zanima'. Ampak to ne pomeni, da ne moremo na to vplivati ali kaj spremeniti. Pred stotimi leti je bil svet recimo veliko neprijaznejši do delavcev, žensk in otrok, življenje je bilo nepredstavljivo težje. Pa so se našli vizionarji, ki so premaknili zadeve na bolje. Zaradi številnih problemov, ki so po svoji naravi neizbežni, gre lahko marsikaj tudi na slabše. Veliko slabše. Je res vseeno, katera politična agenda diktira tempo? Je res vseeno, na katero 'glasbo' bomo 'plesali' naslednja štiri leta? Zgodovina nas jasno opozarja, da to nikakor ne drži, preprosta matematika pa, da lahko ravno naša nedejavnost, ignoranca ali flegmatičnost na oblast posredno spravijo ljudi, ki vsem zagrenijo življenje. Med nami je, malo špekuliram, verjetno kakih deset odstotkov ljudi, ki so alergični na ključne pridobitve razsvetljenstva, sovražijo homoseksualce, migrante, lenuhe, črnce itd., in bi v roke celo prijeli puške, da bi 'uredili zadeve'. 'Slovenia first! Deset odstotkov pri sto odstotni volilni udeležbi ne pomeni veliko. Pri petdeset odstotni zraste njihov delež že na dvajset, saj gredo takšni gorečneži praviloma vsi na volitve. Pri osemindvajset odstotni, kolikšna je bila na volitvah, pa bi skrajneži vseh vrst lahko dosegli že dobrih petintrideset odstotkov. Seveda malo pretiravam oz. poenostavljam, a v principu se to tako odvija. In se je že večkrat nedavno, ne le pred drugo vojno.

Zato se zmigajmo in sadimo drevesa, čeprav se bodo v njihovi senci hladili šele naši potomci! In pridružimo se pogumnim puncam ...