Pred nosom ... (32)

Naprej v jame? Eppur ...

Ljudje smo včasih res čudni. Zelo hitro se navadimo na obilje, na boljši standard, na večje stanovanje, boljši avtomobil in postanemo nejevoljni. Želimo si še boljši avto, stanovanje postane hitro premajhno, kaj ko bi dozidali še en krak hiše, povečali vrt, kupili novo obleko. Komaj sem se dobro preselil v svoj novi atelje, se mi že zdi, da bi bil lahko malo večji. Police z barvami so polne, napetih imam veliko platen, jaz pa razmišljam, kako bi bilo lepo, da bi imel vsega še več. Neka metafizična žeja je v nas, ki nas spodbuja, da situacijo, v kateri se nahajamo, ocenjujemo kot slabo, čeprav ni nujno res tako.

Obkroženi smo z dobrinami, plodovi znastvenega in tehnološkega napredka, ki bi se našim prednikom, če bi znova zaživeli, zdele čudežne.. Spomnim se očetovih besed o tem, kako nejeverno bi na svet gledal stari ate, če bi slučajno oživel. A tudi oče bi bil začuden nad napredkom, čeprav je od njegove smrti minilo samo dobrih deset let. S pritiskom na gumb se doma zaženejo stroji, ki so našim prednikom vzeli vsak dan več ur časa: opere se perilo, skuha se kosilo, pomije se posoda, pravzaprav je zelo blizu čas, ko bomo dejansko res v stanovanjih in hišah samo še ploskali ali kako drugače ukazovali, pa bo samo tiho zabrnelo in bo vse urejeno, pospravljeno, skuhano, oprano. Nas pa to ne zadovolji. Še več, celo skrajno kritični znamo biti, tudi če nam ni najbolj jasno, kako zadeve delujejo. Na medmrežju tako pogosto beremo, poslušamo izjave ljudi, ki trdijo, kako sta nas znanost in tehnološki razvoj pripeljala v slepo ulico, kako zlobni znanstveniki v svojih skrivnostnih laboratorijih skupaj s še zlobnejšimi mogočneži načrtujejo uničenje ali vsaj zasužnjenje človeštva. V cepivih so skrivne substance, zaradi katerih naj bi zbolevali, v vodi je neznana snov, s katero nas strupijo, v hrani so kemični dodatki, povsod 'kemija' in zlobni načrti. To nezaupanje v znanost se je tako razširilo in stopnjevalo, da meji že na komedijo, pravzaprav tragikomedijo. Vidimo lahko tipe, ke ne verjamejo v okroglo Zemljo, ko pa objavijo poskus, ki naj bi dokazoval, da je Zemlja ploska in so zanj zmetali kupe denarja, in se izkaže, da so dokazali nasprotno, se samo praskajo po glavi. Seveda znanost ni brez madežev. Znanstveniki so tudi ljudje in nekateri so svoje znanje zavestno izrabili za ne najbolj humane cilje. A zaradi tega ne smemo obtoževati znanosti kot celote: zaradi zgradbe krematorija v Aušvicu ne obsojamo celotne arhitekture ...

Kako sploh 'deluje' znanost? Da res deluje ni dvoma, saj bi se naš svet že zdavnaj ustavil, letala bi padla na tla, zmanjkalo bi elektrike in še marsičesa, in groza, utihnili bi pametni telefoni. Čudesa, ki nas obkrožajo nedvoumno dokazujejo, da ima znanost v marsičem prav. Znanstvenik postavi domnevo, ustvari potencialno idejno rešitev problema, nekakšen model, ki razlaga dogajanje in napoveduje posledice glede na dane predpostavke. Če eksperimenti potrdijo hipotezo, lahko že govorimo o teoriji in lahko že izdelamo prototip stroja, naprave idr. Nečesa pa znanost vendarle ne zmore: ne zmore podati končnih odgovorov, po katerih ne bo več nobenih vprašanj. To 'nezmožnost' pa veliko ljudi razume napačno: mislijo, da se znanstvene 'teorije' nenehno spreminjajo, da bomo torej čez sto let imeli popolnoma drugačne 'teorije', kot smo jih imeli recimo tudi pred sto leti. Pa so bile res vse drugačne? Seveda se znanje nenehno dopolnjuje, znanost odkriva nove resnice o svetu, o nas, o vesolju, o vsem. Nekatere 'zgolj teorije' pa še vedno držijo, kljub temu, da so stare lahko že stoletja. Da je Zemlja okrogla, so odkrili že stari Grki. In noben eksperiment prismuknjenih 'ploskozemljanov' ne bo tega ovrgel. Darwinova teorija z vsakim novim dokazom, ki se jih je nabralo že več kot 100000, stoji vse trdneje. Teorija gravitacije še vedno stoji oz. mi še vedno stojimo in ne odletimo v zrak, ker naj bi to bila 'zgolj teorija'. Napačne so tudi domneve, da znanost ne bo nikoli odgovorila na določena vprašanja. Na nekatera mogoče res ne, a pred nekaj sto leti nismo imeli skoraj nobenega pravega odgovora na vprašanja o naravi sveta in nismo verjeli, da so odgovori zunaj okvirja božjega sploh možni. Pa smo si od takrat kar zadovoljivo razložili svet. Fizik S. Carroll celo meni, da na nivoju vsakdanje stvarnosti neznank v resnici ni več.

Sicer pa: ali obstaja vednost, ki omogoča dokončne, absolutne odgovore na karkoli? Odgovor je lahko le: ne. Vsak različen tip vednosti je lahko samo nepopoln, parcialen. Znanost pa je v mnogočem res uspešna, pravzaprav zgornjo strategijo (hipoteza, eksperiment, teorija itd...) velikokrat uporabljamo v vsakdanjem življenju, največkrat nevede. Celo ko delujemo na področju, ki naj bi bilo tako zelo diametralno nasprotno znanosti: v umetnostih. Tovrsten strah pred znanostjo je prazen, zgrešen. Znana je Goethejeva tožba, da je Newton s svojim razvpitim eksperimentom nesprejemljivo posegel v lepoto narave. S 'secirnim nožem' neprizadetega znanstvenega pogleda naj bi jo oropal skrivnosti, uničil naš intimni odnos do nje. Ampak, kot je lucidno pripomnil R. Feynman, nobeno znanje o cvetu ne zmore uničiti njegove lepote. Lahko ga le dopolni. Skrivnost še vedno ostane nedosegljiva, metafizika nedotaknjena.

Bi bil že čas, da si priznamo, da se res vrti ...

Slika: Janez Kardelj: Portret neuveljavljenega metaumetnika, ki ne zmore zasloveti z gverilsko apropriacijo organov, njihovo estetizacijo in personalizacijo ter diskretnim, a odmevnim pristopom na trgu, 2018, akril na platnu, 140x100cm.