V tretje gre rado?

Živimo v zanimivih časih. Kot vemo po starem kitajskem 'voščilu', to ne zveni tako dobro, kot se nam sprva zdi. Mnogo zanimivega in razburljivega se dogaja, predvsem na velikem odru sveta. Pri tektonskih spremembah, premikanju velikih 'reči' pa se rado zgodi, da koga pomendra. Zato je verjetno bolje živeti v dolgočasnih časih in poskrbeti za razburljivo razvedrilo na svoj način, mimo 'velikih zgodb'.

Pred dnevi sem bil na večernem sprehodu, en dan za umorom iranskega generala, in sem se, kot običajno večkrat naredim, zazrl v nebo, da preverim, če najdem tistih nekaj zvezdnih konstelacij, ki jih poznam. Nenadoma zagledam premikajoče se lučke, v enakomernih, kratkih razdaljah, ki so bile usmerjene proti jugo-vzhodu. Premikale so se kot letala, misel, da bi bila potniška, sem takoj ovrgel, nato pa sem pomislil na njihovo smer, število in sklepal - seveda napačno, kot se je kasneje izkazalo - , da gre za vojaška letala, ki gredo proti Bližnjemu vzhodu. Spreletelo me je, da se mogoče kaj pripravlja. Tisti oranžni norec z druge strani oceana nas je namreč pripravil do tega, da se nam tudi najbolj nore ideje ne zdijo več nemogoče. Kasneje so me znanci na FB pomirili in sem se moral nasmejati svoji lahkovernosti in pozabljivosti: nisem se spomnil, da sateliti, ki sem jih videl, oddajajo enakomerno svetlobo, letala pa utripajočo.

Ljudje smo pogosto lahkoverni in naivni. Zlahka nasedemo ne le rokohitrcu, ki pred nami vleče zajce iz klobuka, ampak tudi pripovedim, novicam, namigom. Pogosto ne preverjamo, če je vest zanesljiva, prehitro sklepamo in podobno. Bertrand Russel je recimo zapisal, da je v v času prve svetovne vojne vsaj tretjina Angležev poznala koga, ki je videl skozi Anglijo korakati ruske čete na zahodno fronto. Blazna, smešna ideja, a verjelo ji je veliko ljudi. To je bil tudi čas, ko so ljudje še vedno zelo pozitivno gledali na vojno. Videli so jo kot romantično avanturo, v kateri si lahko s svojim herojstvom presegel samega sebe in si pridobil ugled pri ženskah in v družbi. Celo veliki umetniki so jo poveličevali, pa ne le futuristi, ki so jo imeli za nujno higieno, s katero se svet očisti, prerodi. V slavljenje vojne je zaneslo celo pisatelja takšnega formata, kot je bil Thomas Mann, pa še marsikoga drugega. Seveda so krste in poročila o nepredstavljivem trpljenju in razčlovečenju na frontah navdušenje postopno ohladile. Vojna je še posebej po drugi svetovni vojni postala veliko manj 'seksi', kot je bila skozi celotno zgodovino. Na razvitem Zahodu trenutno traja obdobje 'dolgega miru': najdaljši čas brez spopadov med velikimi, vojaško močnimi državami v zgodovini.

Pravzaprav se je tovrstno nasilje, kot tudi vsako drugo nasilje in žrtve zaradi njega, v povprečju zmanjševalo skozi celotno zgodovino človeštva. Celo prva in druga svetovna vojna nista spremenili tega trenda, kar se zdi mnogim ljudem nezamisljivo. Tudi meni se je, do pred nekaj leti, ko sem se malo seznanil s podatki. Zelo razširjen mit, da so bila in so prvotna ljudstva miroljubna, je popolnoma zgrešen. Smrtnost zaradi nasilja med moškimi je bila v takšnih skupnostih petdeset odstotna. Civilizacija je prinesla napredek in postopen nadzor nad nasiljem. Seveda je veliko dejavnikov, ki so prispevali k temu, eden zabavnejših je bila recimo uvedba jedilnega pribora v renesansi. Pred tem so imeli za mizo samo nože, ki so se pogosto hitro spremenili v orožje, ko se je debata razgrela. Da se nam sodobne vojne zdijo vse bolj grozne je gotovo posledica dejstva, da smo pozabili, kakšne so bile tiste v preteklosti. V verskih vojnah v sedemnajstem stoletju je v večjem delu Evrope izginila kar tretjina prebivalstva. In niti niso bile najhujše ... Postali smo manj nasilni, kar pa nikakor ne pomeni, da smo se tega globokega instinkta kar znebili. Še vedno je z nami, le da smo ga zaradi institucionalnega nadzora in splošnih družbenih sprememb potisnili v ozadje. Prekrili so ga pozitivni deli naše narave, seveda ne za vedno in ne popolnoma. Nasilje ne bo nikoli izginilo v celoti, niti vojne.

Vojna je sicer postala v velikem delu sveta nezaželjen gost, a to nikakor ne pomeni, da ni možnosti, da se spet pojavi, celo v najhujši obliki, ki bi ji recimo takt dajal človek s smešno frizuro in s prstom na gumbu. Tudi pri nas. Za to trenutno ni prav veliko možnosti, saj je želja po zaslužku pač večja od želje po uničenju nasprotnika, lahko se razširi tudi k tistemu, ki ga je sprovociral ali izvajal. A obstaja še ena nevarnost, ki je ravno tako povezana z našo naravo: včasih nas prepad potegne, vemo, da je nevaren, pa vseeno rinemo vanj. Zremo v uničujočo moč ognjenih zubljev, katerih grozljiva lepota nas lahko kar paralizira in ne moremo zbežati. Zato je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo in se izogibljemo neutemeljenim, a vseeno nevarnim diagnozam: da se je recimo že začela tretja svetovna vojna. Takšnega zastraševanja niso prepolni le mediji, ampak ga naši otroci poslušajo celo v šolah. Kolektivne psihoze pa so, kot vemo že dolgo, lahko močno nalezljive ...

Robert Lozar, 14. januar 2020

Slika: Vladimir Leben: Hot Dogs, 2019, olje na platnu, 100x100cm