Pred nosom ... (36)

Praskati se, odpirati rane ...

Ljudje smo družabna, družbena bitja. Kljub lamentacijam in opozorilom dežurnih ‘katastrofistov’, se verjetno nikoli ne bo zgodilo, da bi družba zares popolnoma razpadla na posameznike, ki bi se brezobzirno spopadali med seboj za preživetje. V tem smislu smo zelo inovativni, saj takrat, ko razpade kakšna skupnost, samodejno vznikne nova. Število društev in združenj se zato verjetno nenehno veča. Če obstaja celo društvo ljubiteljev praženega krompirja, se nam torej zaradi tega ni bati mračne prihodnosti.

V naravi je le malo živalskih vrst, ki ima v posamezni skupini več kot 150 članov. Ena redkih je človeška. Ustvarjanje tako številčnih združb človeku uspeva zato, na kar je odmevno opozoril razvpiti zgodovinar Harari, ker je v procesu evolucije iznašel magično sredstvo, nekakšen magnet, ki je zmožen v skupnosti obdržati izjemno veliko število posameznikov. Ta magnet so zgodbe. V nešteto različicah nas povezujejo v namišljene skupnosti, ki dejansko ne obstajajo, kot obstajajo skodelica, miza ali stol. So imaginarne entitete, ki se se sicer spreminjajo tako kot vse v tem vesolju, a vseeno velja, da sledijo nekim prastarim vzorcem, arhetipskim shemam. Ena takšnih zgodb se nanaša na upor zoper zavojevalce, sovražnike, ki vdrejo v naš prostor, nas poskusijo okrasti, ubiti, ugrabiti naše otroke, ženske, itd. Verjetno brez izjeme v takšnih zgodbah pripovedovalec izpostavlja pogum posameznika, junaka ali skupine junakov, ki rešijo svojo skupnost pred propadom, uničenjem. Ta vzorec in še nekateri njemu podobni, so tako globoko zasidrani v naši podzavesti, pravzaprav verjetno na nek način tudi v genih, da nas vsak poskus oblikovanja zgodbe na pomensko drugačnih temeljih, zelo hitro zmoti, kot bi šlo za alergijsko reakcijo. Odzivi velikega dela slovenske javnosti, ko so sodniki pred kratkim razveljavili obsodbo zoper enega najbolj izpostavljenih vojnih zločincev, Leona Rupnika, torej niso ostalina dediščine ‘zločinskega komunističnega sistema’, ki naj bi opral možgane ljudem in še vedno preprečuje, da bi ‘pravilno’ presojali eno najbolj nevralgičnih točk naše preteklosti. Ne: gre za prastari vzorec, ki določa naš odziv na situacije, v katerih je na preizkušnji temeljna točka preživetja posameznika, skupine oz. skupnosti. Ta vzorec je razširjen v vseh tipih zgodb in ga intuitivno razumejo in nerezervirano sprejemajo že otroci. Če bi filmska industrija producirala filme, v katerih bi bil junak tisti, ki bi prestopil na stran zavojevalca, pripomogel k podreditvi ali celo uničenju lastne skupnosti, plemena, skupine, bi propadla v nekaj tednih. Teh filmov ne bi gledal nihče, nobeno prepričevanje in ‘razsvetljevanje’ ne bi pomagalo. Ne mislim razpravljati o tem, v kolikšni meri se je medvojno in povojno dogajanje na naših tleh sprevrglo v svoje nasprotje, epopeja osvoboditve v tragedijo pobojev in likvidacij. Nobena vojna v zgodovini ni bila brez madežev, čista, črno-bela. V takšnih ekstremnih situacijah se lahko sprožijo speči mehanizmi groze, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Da se v krvnika ali vsaj v brezčutnega zatiralca lahko spremeni čisto običajen človek, je prastara resnica. Moja stara mama je pogosto govorila, da se le malo ljudi še spomni težkega življenja ‘osebenjkov’pred drugo vojno. To so bili ljudje, ki so živeli v bornih, pozimi pogosto neogrevanih kaščah, niso imeli nobenega imetja, preživljali pa so se z dninarstvom: pomagali so premožnim kmetom na poljih in pri drugih opravilih. Zamislimo si takšnega človeka, ki se zagrenjen zaradi nečloveških razmer, v katerih živi brez lastne krivde, znajde v situaciji, ko se lahko maščuje človeku, ki ga je recimo slabo plačeval. Moj praded je bile eden premožnejših kmetov v Drašičih, sposoben gospodar, imel pa je tudi občutek za revne, prikrajšane: pogosto je pomagal najbolj ogroženim, jim pozimi dostavljal kurjavo, da niso zmrzovali. A se je vseeno našla nevoščljiva duša, ki je naščuvala bodoče osvoboditelje, da so se grdo znesli nad družino, ubili dve teti in oropali domačijo. Dejanje, ki ga ne moremo opravičiti, ga pa lahko v tej luči vsaj do neke mere razumemo. Kot lahko razumemo zločine na drugi strani. Razumemo lahko recimo tudi ljudi, ki so se poskusili umakniti pred grozečo nesrečo, poskušali ostati ‘nevtralni’. Nekateri, so recimo v strahu pred zavojevalci na svoje hiše hiteli obešati njihove zastave. Po pripovedovanju starih Črnomaljcev je recimo nek gostilničar ob vdoru Nemcev leta 1943 v Črnomelj hitro obesil na hišo nemško zastavo. S tem sicer ni postal izdajalec, ki bi ga bilo potrebno zato kar likvidirati. Vendar se je vseeno prekršil zoper tisti prastari vzorec, ki v nas sproža skoraj telesno, alergično reakcijo. Tisti, ki recimo zagovarjajo tovrstno pokornost, bi se preprosto morali zavedati, da nam, če že ni apriori etično nevzdržna, nikakor ne more biti vzgled.

Zato nenehno odpiranje teh tem nikakor ne more prinesti vsebinskega ‘preboja’, spremembe pogleda na tiste dogodke. Ker je to ena ključnih zgodb naše identitete, ki se je, kar je ravno tako pravilo, že v določeni meri spremenila v mit, seveda ne moremo pričakovati da bodo razprave kar utihnile. Od ameriške državljanske vojne je minilo že 155 let, pa so debate mestoma še vedno burne. Vseeno bi morali tisti, ki recimo sanjajo o tem, da bi Amerika spet morala postati ‘velika’, pri tem pa mahajo z zastavo, ki je simbol suženjstva in izkoriščanja najhujše vrste, malce stopiti nazaj. Gotovo jim ne bo uspelo, da bi javno mnenje spremenili v tolikšni meri, da bi bil ljudem spet sprejemljiv pogled na sužnja v verigah.

Enak korak bi morali storiti tudi nekateri pri nas. Morali bi razumeti, da s svojimi poskusi ‘prevrednotenja vrednot’ dregajo v rane, ki jih s svojimi ‘zdravili’ ne morejo ozdraviti ...

21.1.2020

Slika: Robert Lozar: Cold Cold Ground, 2019, olje na platnu, 35x120cm