Pred nosom ... (37)

Darwin nima prav?

Pred nekaj dnevi sem šel malo pozno na dnevni sprehod. V gozdu me je ujela čisto prava noč, brez mesečine, brez zvezd. Čeprav kar dobro poznam pot, sem si moral pomagati s svetilko na telefonu, drugače bi gotovo zašel. Ko sem se približeval Črnomlju, sem zaslišal zvok traktorja, čez nekaj minut zagledal luči in videl, da se nekaj oseb na gozdni poti ukvarja s spravilom lesa. Stopil sem mimo, pa me je eden izmed fantov osuplo pogledal in glasno vprašal: ‘Se ne bojiš ... migrantov?’ Odkimal sem, on pa me je podučil, da je pred nekaj dnevi v bližini migrant baje ugriznil policista. V njegovih očeh in glasu sem dejansko zaslutil nekakšno nelagodje, če ne celo strah. Pa je bil pravi možakar, hrust, ki je suvereno in lahkotno prekladal tiste hlode.

Kako je to možno? Kako se mlad, postaven mož lahko boji nekega tujca, ki najverjetneje nima nobenega namena, da bi se spravil nanj? Ta strah je gotovo iracionalen, hrani se predvsem z medijskim napihovanjem, ki ga spodbujajo tudi določene politične sile. A čisto brez osnove ne more biti: nekje v nas mora obstajati neka zaplata ‘humusa’, na kateri potem ob ugodnih okoliščinah začnejo uspevati takšne rastlinice iracionalnega. Ki včasih zrasejo v prava drevesa ... Ti strahovi so torej na nek fundamentalen način neovrgljivo dejstvo. Nikoli jih ne bomo mogli dokončno nevtralizirati. Takšna nezaupljivost ali celo strah pred neznanimi ‘prišleki je skoraj univerzalna značilnost vseh višje razvitih bitij na Zemlji. Če pristopimo k udomačeni mački, ki nas ne pozna, bo zelo nezaupljiva in bo najverjetneje pobegnila, če bo imela možnost. Ali pa nas celo opraskala.

Nekje sem prebral, da se ljudje v temeljnem odnosu do sveta delimo na dva tipa: ene zaznamuje ‘tragična’ vizija, druge pa ‘utopična’. Seveda je to zgolj približna delitev in gotovo v čisti obliki ne obstajajo ne eni ne drugi. Pa vendar lahko opazimo, da določeni ljudje ne verjamejo v utopije ali v možnost spreminjanja človeka ali sveta, drugi pa, nasprotno, verjamejo, da je to nujno in možno.

V nesmrtnem Ježkovem šansonu je refren, ki bi ga moral poznati vsak: da ‘človek ni eden, ampak sta dva: eden špancira in drugi gara’. Seveda Ježku ne bomo očitali, da ni pravilno razumel Darwina, pesem niti nima ambicije, da bi na tak način izrekla objektivno preverljivo misel. Pri Darwinu ne gre za politično ali etično dimenzijo. On je v resnici trdil, da se ljudje v veliki meri kot posamezniki razlikujemo med sabo in da nam ravno te razlike omogočajo, da med sabo tekmujemo. Človeka nista le dva, še več jih je. Obstaja cel spekter razlik, stopenj, eni so talentirani za eno, drugi za drugo, eni so zelo inteligentni, drugi malo manj, eni hitro tečejo, drugi plavajo, itd. Družbena lestvica, ki se vedno znova vzpostavlja na podlagi teh razlik, pa je dejstvo, ki ga mnogi le stežka sprejmejo. Mislijo, da so te lestvice arbitrarne ali da jih moramo preseči, jih podreti in tako narediti svet bolj ‘pravičen’. V socializmu smo poslušali, da smo vsi enaki, pa se je hitro po njegovi vzpostavitvi izkazala tista znana krilatica iz Orwela: eni so postali bolj enaki. Dokazov, da te razlike med nami niso nekaj arbitrarnega, plod indoktrinacije, je toliko, da jih nima smisla naštevati. Že pri malčkih v vrtcu vidimo, da se hitro vzpostavi med njimi hirearhija, ki jo morajo vzgojitelji blažiti in usmerjati. Dokler kasneje, ko malčki odraščajo, spet ne izbruhne na plan, v največji silovitosti pa se pokaže, ko se začnemo boriti za lasten položaj v svetu ali razvrščati v politična, etnična ali verska plemena. Takrat pokažemo svojo ‘pravo barvo’. Seveda si lahko zamislimo, kot je pel Lennon, svet brez mej, brez držav, religij, vojn, itd., a si moramo priznati, da to najverjetneje ne bo šlo. Naša narava je premočna, preveč globoko nas prežema, da bi jo lahko kar presegli, jo zatrli. Sebičnih, nasilnih in ostalih negativnih aspektov naše narave se pač ne da izključiti.

Kako naj torej tisti, ki nam bije srce na levi, potem razmišljamo o boljšem svetu, v katerem bo manj izkoriščanja, v katerem bodo ustvarjene boljše razmere za tiste, ki so zaradi naključnih okoliščin že ob rojstvu obsojeni na bedno životarjenje in včasih celo na propad? Če je tragična vizija bližje naši resnični naravi, kako se potem spoprijeti z dejstvom, da moramo ta naš svet nujno izboljšati, da ne moremo tistih, ki si ne morejo pomagati sami, prepustiti ‘logiki narave’?

Delni odgovor najdemo tudi pri tistemu, ki ga je naš Ježek napadel v svojem bridkem šansonu. V naravi ne odkrivamo le tragičnega boja vsakega z vsakim, v katerem šibkejši podležejo tistim z močnejšim zobovjem, ampak pogosto tudi sodelovanje, pomoč in empatijo. Tudi slednje lastnosti so del naše narave in prav bi bilo, da jim damo večkrat prednost. Ne zato, da bi znova krenili na pot uresničevanja neke utopije, tudi čez trupla, ampak preprosto zato, da si olajšamo življenja. Ni to dovolj?

Slika: Vladimir Leben, Backstage 2, 2018, olje na platnu, 80x150 cm.