Pred nosom ... (38)

Čas, ti prasec neumorni ...

Čas nas obseda že od nekdaj. Izmuzljiv, nezaustavljiv, neizbežen. O njem so pisali veliki misleci, veliki pesniki so zapisali nepozabne ‘definicije’, nekatere med njimi pa so se spremenile v duhamorne floskule, ki jih ponavlja vsak, ki se vsaj občasno zave njegove vseprisotne peze, ki sliši njegovo neumorno ‘tiktakanje’. Poskušamo ga meriti, pa v resnici on meri nas. Vsaj od Einsteina naprej vemo, da ne obstaja neka ‘velika’, kozmična ura, po kateri bi naj bilo vse umerjeno. Albert je baje duhovito zapisal, da ti čas teče različno, če ti na kolenih sedi mična mladenka ali pa če usedeš na vroč štedilnik. Fiziki pravijo da časa dejansko ni, pritrjujejo jim filozofi, oboji pa namigujejo, da je čas dejansko zgolj občutek, ki ga imamo posamezniki, ko zaznavamo trajanje, minevanje sveta in nas v njem.

A pridejo trenutki, v katerih ga občutiš živo, skoraj kot stvar, kot neko tečno osebo, ki te priganja, ti ne pusti dihati in ji ne moreš ubežati, kot v najhujši mori. Tako sem ga začutil recimo ta vikend, ko smo se člani družine udeležili dolgo pričakovanega maturantskega plesa. Ko sem pogledal svojo hčerko, se mi je znova prebila v možgane nadležna misel: ‘še včeraj’ sem jo držal v rokah, čudovito, okroglolično bitje, ki sem mu menjal plenice v najbolj nemogočih situacijah, jo nosil na rokah, ko je bila bolna, jo tolažil, se igral z njo, se veselil njenih prvih besed, nocoj pa jo gledam, kako ponosno stopa v maturantskem špalirju, lepa, neprepoznavna. Za sosednjo mizo je znanec pritrdil tej moji misli in dodal: ‘Včeraj smo jih previjali, danes bi se lahko že poročile.’ Kolikokrat sem se zalotil, da sem v trenutkih, ko mi je otrok‘stimuliral’ živčne končiče, pri sebi rekel ‘odrasti že enkrat’, potem pa v naslednjem hipu spoznal, da čas vseeno ni tako skrajno relativen: tudi meni bi se prišteval. Pravzaprav odšteval. Zato sem vedno zatem zamrmral, naj raje počaka ...

Metafor o minevanju časa je zares veliko, sam pa najbolj plastično občutim, kako hitro si sledijo tedni. V ponedeljek se ti zdi, da se je nekaj začelo, kar naenkrat je petek, vikenda pa skoraj ni. In se ponovi, ponavlja z naglico, ki se mi zdi grozljiva. Pogosto pomislim, kako lepo bi bilo, če bi mi uspelo vsaj občasno spet začutiti tisto blaženo muko mladostnega dolgčasa, ko so se recimo poletni dnevi brezdelja vlekli kot kurja čreva. Ni in ni jih bilo konec. Potem odrasteš, pridejo obveznosti, študij mine kot hip, sledijo mu ostale ‘banalnosti’ življenja. Ki začne brzeti, vse hitreje. Zakaj torej čas tako pospešuje, ko si starejši? Verjetno je enega najboljših odgovorov na ta paradoks podal Thomas Mann v romanu Čarobna gora. Protagonist v njem izjavi, da takrat, ko ti življenje postane rutina, ko ti vsakdan izpolnjujejo enaka opravila, brez posebnih izjem, čas začne leteti. Dan je enak dnevu in to ponavljanje v nekakšnem vrtenju ‘istega’ poganja samo sebe in postaja vse hitrejše. Ko si mlad, ti je vse novo, zato se v doživljanju sveta nenehno ‘ustavljaš’, fascinacija nad dogodki in pojavi te nenehno ‘reže’ v trenutke, ki jih ne požene v hiter tok časa, ne povežejo se tako zlahka v trajanje, minevanje. Če ne počneš nič ali čakaš, da mine čas do pomembnega dogodka, se trenutki raztegujejo kot mehko testo.

Spomnim se, kako so se v našem mestecu nekateri pridušali čez ‘južnjake’, ki so si celo med delovnim tednom vzeli čas za počasen sprehod, ‘promenado’. V nos so jim šli seveda zato, ker niso ‘počeli nič’. Mogoče si domišljam, a zdi se mi, da bi mi ti sprehajalci, če bi jih vprašal, kako se počutijo, odvrnili, da jim je ‘dolgčas.’ Ker ne počnejo nič. Nič ne početi je verjetno eno najtežjih opravil na svetu. To vedo tisti, ki se ukvarjajo z vzhodnjaškimi meditativnimi praksami, v katerih poskušajo prekiniti notranji monolog, utišati tisto ‘opico’ v nas, ki nenehno blebeta, ki nenehno ‘dela’. Da se izmojstriš v takšnem početju, so potrebne ure in ure vaj, koncentracije. Takrat se torej notranja ura upočasni. Verjetno je enako uspešna metoda tudi vsako kreativno početje, ki se izogiba rutiniranemu ponavljanju. Pravzaprav potrebujemo oba načina, obe ‘skrajnosti’. Drugače zapademo v tisti ničejanski bes nad tem, kar ‘je bilo’. Pa je bilo lahko čisto lepo, kot to soboto, na maturantskem plesu.

Prijatelj Ivo je nekoč nekemu znancu, ki je stokal nad previsoko številko rojstnega dne rekel: ‘Poglej, celo življenje je še pred tabo!’ Res, ne kaže slabo ...

Slika: Vlado Stjepić: Kopalka, 2013, akril na platnu, 98,5x124,5cm