Pozabiti, pozabljati, zreti v svetlo bodočnost?

Pred nekaj tedni je bila obletnica osvoboditve Aushwitza. Sprva se nisem nameraval ukvarjati s to temo, pa me je novica, ki sem jo prebral pred kratkim, malo zdramila. V ZDA baje dve tretjini najstnikov še nikoli ni niti slišalo za to ime, kaj šele, da bi vedelo, kaj predstavlja. Pri nas je stanje gotovo manj dramatično, a bi tudi nas morala skrbeti splošna amnezija, ki se kljub razširjenosti informacijske tehnologije tudi tukaj razrašča.

Izhajam iz generacije, ki so jo spredaj in zadaj 'futrali' z zgodovino, seveda predvsem zaradi tega, ker smo morali biti seznanjeni s temeljnimi, konstitutivnimi dogodki, iz katerih se je napajala mitologija bivše domovine. Zraven pa so sodile tudi takšne teme. Ime Aushwitz se mi je vedno zdelo simbol ultimativnega zla, ki hkrati odbija in privlači, železniški tiri, ki v mrakobnem zimskem vzdušju vodijo skozi odprtino vhodne stavbe, na kateri piše tisti famozni 'Delo osvobaja', pa podoba, ki bi ji le stežka našli grozljivejšo ustreznico. Čeprav ni na njej nič odkrito groznega. Mogoče bi kak ameriški najstnik celo izjavil, da je to zanimiv, celo lep prizor.

Statistika, ki jo skoraj suhoparno navajajo komentatorji, ki jo preberemo v knjigah ali se z njo seznanimo prek ekranov, nas ne more pripraviti na to, da bi dejansko doumeli grozljivo razsežnosti tega fenomena. Nekaj znancev si je ogledalo zadevo v živo in vsakega se je dotaknilo, ga zaznamovalo. Zanimiv komentar je podal moj stanovski kolega, ki je dejal, da se te tisti gromozanski razstavljeni kupi človeških las, očal, otroških čevljev, kovčkov, ki so ostali za tistimi, ki so šli v dim, dotaknejo neprimerljivo bolj kot večina umetniških akcij, instalacij in podobnih zadev na to temo. Preprosto spoznaš, da so tisti otroški čevlji 'pravi', da jih je nosila neka ljubka deklica, ki se jih je morala sezuti, se sleči in vstopiti v tiste grozljive prostore, 'umivalnice', v katerih je namesto pričakovane vode iz odprtin prišel plin. Če se poskušam vživeti v trenutek, ko se je zaslišalo sikanje nevidnega morilca, se mi takoj vklopi moj notranji 'cenzor' in pobegnem pred grozo. Mnogi, ki so preživeli ta pekel, niso zdržali, nekaterih vrhunskih umetnikov, recimo Prima Levija ali Paula Celana, celo nekaj desetletij po rešitvi iz uničevalnih taborišč ni rešilo pred pezo vesti, ki jih je težila in jih ni izpustila iz krempljev. Umaknili so iz tega sveta. Naš Mušič pa je z upodabljanjem grozljivih prizorov mrtvecev ubežal takšni usodi. Kot bi z ritualnim ponavljanjem groze ublažil spomin nanjo, si jo udomačil.

Ker se te in podobne teme iz tistega časa tudi danes pogosto odpirajo, iz takšnih in drugačnih razlogov, se moramo vprašati, do kolikšne mere lahko z njimi obremenjujemo mlade, prihajajoče generacije. Nekateri trdijo, da moramo pozabiti nanje in se zazreti v svetlo bodočnost. A če to storimo, se lahko zgodi, tako kot se je v ZDA, da zraste generacija, ki ne bo zmožna prepoznati situacije, ki lahko pripelje do enako grozljivih posledic. Celo starejši so zmožni podpreti politika, ki uporablja skoraj enak besednjak, kot ga je Hitler. Seveda nikakor ni nujno, da enaka retorika pomeni enake posledice. Populisti se velikokrat potem umaknejo, ublažijo svoj ton. Najprej svoje nasprotnike ali priložnostne krivce razglasijo za zalego, nadlogo, golazen, bolezen, potem pa trdijo, da so se samo bolj 'plastično' izrazili. Da jim ni do tega, da bi probleme 'reševali' na način, kot jih je njihov naključni ali celo zavestno izbrani vzornik. Ampak takšne strategije niso tako nedolžne. Ni vseeno, na kakšen način se izražaš v situaciji, v kateri je veliko ljudi nervoznih ali celo razdraženih. Če boš okajenemu vročekrvnežu za točilno mizo v kakšni vaški gostilni 'pozno popoldan' v obraz rekel, da je kreten in da so kreteni tudi njegovi kolegi, bo v prostoru hitro vroče. Enako velja tudi na drugih nivojih. Če bomo obdržali razpravo v civiliziranih okvirjih, imamo možnost, da se izognemo potencialnim grozotam, če je ne bomo, pa se lahko zgodi marsikaj.

Mladim zato moramo pripovedovati takšne zgodbe, čeprav se jim poznavanje zgodovine pogosto zdi nepotreben balast. Spomin na takšne temačne dogodke je pravzaprav eden ključnih pogojev, da nam nekoč mogoče le uspe ujeti tako zaželeno svetlo prihodnost…

Slika: Vlado Stijepić: Risba , 2019, tuš in akril na papirju, 98x70cm