Pred nosom ... (41)

Zgodbica o možganih

Možgani so res zanimiva stvar. Nekakšna, navidez brezoblična, črevasta žolca. V resnici ni nič čudnega, da so ljudje potrebovali toliko časa, da so spoznali njihovo izjemnost, da so zelo, zelo kompleksni in zmožni izvajati prave čudeže. Ko namreč pogledamo kakšen zapleten stroj, nam je takoj jasno, da gre za zadevo, ki lahko opravlja zahtevne operacije. Ta naša siva žolca na videz pač ne vzbuja velikega zaupanja, kot ga recimo srce, roke ali oči.

Pred davnimi časi, ko so telefoni imeli še številčnice, ki jih je bilo treba zavrteti, in še prej, je bilo za večino poklicev pomembno, kje si živel. Kot znanstvenik nisi imel kaj početi v kakšnem majhnem kraju, ki je bil recimo oddaljen od središča dogajanja. Podobno je veljalo za umetnike, pravzaprav za skoraj vse poklice, ki so za uspešno delovanje zahtevali resen študij. Redkim je uspevalo vzdržati v provincialnem okolju, pa še to le ob pogoju, da so vzdrževali redne kontakte z metropolami, s centri kulture. Če si ta kontakt izgubil, si hitro stagniral in potem izgubil tudi samega sebe, svoj najdragocenejši potencial.

Poznam tragično zgodbo nekega starejšega stanovskega kolega. Zelo talentiran slikar, ki pa se je kmalu po zaključku študija vrnil v rojstni kraj, nekje na Dolenjsko. Gotovo je poskušal v svojem okolju vzdrževati kvaliteten nivo svojega dela, a je verjetno naletel na ignoranco, nerazumevanje, mogoče celo na norčevanje. Izgubil je stik z Ljubljano, postopno zapadel v depresijo in zaključil svojo pot z očetovo lovsko puško. Tudi sam sem relativno hitro zapustil Ljubljano, kmalu po svojem tridesetem letu. Razlog je bil pravzaprav banalen. Če si hočeš ustvariti družino, pride na vrsto preprosta matematika. Plus in minus. Kmalu ugotoviš, da se na dobitek na loteriji ne moreš resno zanašati, z nerednimi prihodki brez izdatne ‘štartnine’oz. pomoči staršev pa v velikem mestu brez velikih kompromisov ne gre. In sem se vrnil v ‘rojstni’ kraj. Ker so mi bile tragične usode nekaterih umetnikov znane, sem se zavedal pasti, ki so prežale. Redni obiski Ljubljane, galerij, prijateljev, knjigarn, občasna potovanja in podobno ‘razvedrilo’ za možgane so mi omogočili, da sem relativno uspešno ohranil povezavo s poljem, od katerega sem bil in sem še odvisen. Če bi to povezavo izgubil ali pa če recimo ne bi odšel niti študirat, bi se moja življenjska pot odvila popolnoma drugače. Verjetno si ne bi bil preveč všeč. Dvomim, da bi bil zadovoljen s sabo.

Kaj si sploh želi ta naša siva žolca v glavi? Želja je gotovo veliko, pravzaprav vsaj toliko, kot je možganov na tem svetu. Nekateri se zadovoljijo z običajno eksistenco, že od začetka jih zanimajo predvsem urejene življenjske razmere, dober avtomobil, lepa hiša, otroci, itd., se pravi tista, že milijonkrat, neštetokrat prehojena pot. Nekatere žolce pa si želijo več. Hočejo kaj izvedeti o svetu, o sebi, o življenju, vesolju, o poslednjih ali prvih rečeh, o čemer koli. Te njihove želje jih ženejo v iskanje dialoga s sorodnimi dušami, v izmenjavo informacij, iskanje novih poti. Zaradi njih gre svet naprej, se razvija, izboljšuje, zaradi njih gredo v marsičem tudi tistim, ki jih to ne zanima, stvari na bolje. Zato je seveda nujno, da okolje, ki si želi napredka, ustvarja razmere, v katerih se takšni možgani počutijo vsaj za silo zadovoljne. Žal se pri nas, na državnem in seveda tudi na lokalnem nivoju zadeve ne razvijajo v najboljši smeri. Prepogosto govorimo o begu možganov, kot glavne razloge pa navajamo pomanjkljivo infrastrukturo, pomanjkanje služb in podobne zadeve. A ključni razlog leži predvsem v navidez banalnem dejstvu: mladi možgani si v okolju, v katerem se razvijajo, želijo izzivov in morajo verjeti, da bodo za svoj uspešni angažma nagrajeni z napredovanjem in da bodo seveda primerno nagrajeni. Imeti morajo občutek, da imajo pred sabo uresničljive cilje. Nobena cesta, nobena nova tovarna, nobene velike besede ne morejo nadomestiti pomena tega primarnega občutka. Prvi korak na tej poti pa je zelo težak. Mladim možganom moramo odkrito priznati, da nas pogosto presegajo in jim zaupati tudi pomembnejše naloge. Seveda si je težko priznati, da te recimo šestnajstletnik presega v artikuliranosti in splošni inteligenci in da sta tvoji edini prednosti predvsem izkušnje in politikantske veščine. A ta korak bomo prej ali slej morali storiti, seveda predvsem tisti, ki so na vplivnih pozicijah. Drugače bo kmalu prepozno…

Slika: Vlado Stijepić: Risba III, 2019, tuš in akril na papirju, 98x74cm.