Kar bo, pa bo …

Ko v javnosti zakroži kakšna resna novica, ko se napove kak izjemen dogodek, ki se lahko še razvije v eno ali drugo stran ali skrajnost, se takoj pojavijo dežurni napovedovalci. Samozavestno razlagajo, kaj se bo zgodilo, spuščajo se celo v neverjetne detajle. Na dan pogosto povlečejo še kakšno legendarno osebo, ki naj bi te dogodke natančno napovedala že pred časom, včasih že pred stoletji. Baba Vanga, Nostradamus, druga imena se žal izmikajo mojemu spominu, veliko jih je tudi pri nas. Prva dva veljata za nepreklicni avtoriteti, ki sta domnevno napovedali skoraj vse, kar se je zgodilo, kar se dogaja in kar se seveda bo.

Zdi se, da se vse na tem svetu dogaja med dvema skrajnostma: med popolnim naključjem in popolno določenostjo. Večina ljudi veliko raje verjame slednji: besedica 'usoda' je zelo pogosto na našem besednjaku. Vsemu okrog nas poskušamo nadeti nek smisel, k temu pa seveda sodi tudi umeščenost v neko logično sosledje. Vsako dejanje je torej posledica nekih prejšnjih dejavnikov, hkrati pa samo povzroča nadaljnje posledice. Če si naredil to ali ono, bo sledilo velikokrat natančno določeno 'tisto'. Če je kdo bil dober, se mu bo to prej ali slej povrnilo. In obratno: zločinca ali slabega človeka bo prej ali slej zadela kazen, karma, pravično 'plačilo'. Žal ta zakon ne deluje vedno, pravzaprav je verjetno bližje resnici, da deluje le približno v polovici primerov. To dokazuje, da se nam 'plačilo' povrne bolj kot ne po naključju, 'fifty-fifty.'

Sodobna znanost je že pred stoletjem ovrgla tezo o določenosti, oz. 'usodi'. Na mikro nivoju ne moremo natančno določiti položaja osnovnih gradnikov sveta oz. temeljnih spremenljivk. Na makro nivoju smo sicer veliko uspešnejši, vendar samo do določene mere. Če stresemo vedro frnikul na tla ali po kamnitem bregu, bi sicer teoretično lahko napovedali oz. izračunali položaj vsake izmed njih, po kateri poti bi šla, kje bi se ustavila. Teoretično možno, praktično seveda nikakor. In če ne gre za frnikule, kako bomo napovedovali z gotovostjo, kaj bo nek tip počel čez dvesto, tristo let? Ko ne znamo napovedati, kakšno bo vreme čez teden dni… Takšni izračuni so preprosto pretežki celo za najzmogljivejše računalnike. Seveda potem pridejo na plano dvomljive teze o nekakšnih 'para' zmogljivostih, energijah, 'videnjih', itd., še najbolj prepričljiva je famozna intuicija, a tudi ona ima le omejen doseg. To ve vsak umetnik: v ustvarjalnem procesu res pogosto prideš pred zid, ne veš kam, tuhtaš, analiziraš, potem pa se ti včasih kar prikaže rešitev problema. In zadevo izpelješ. Včasih pa se ta famozna intuicija izkaže za polomijo. Če to velja na nivoju posameznika, še bolj velja za človeške združbe, za kompleksnejše sisteme. V takšnih situacijah je intuicija praviloma neuspešna, celo škodljiva. Ko naši vrli politiki pred pomembnimi odločitvami za nasvete vprašujejo 'babe Vange', se jim upravičeno posmehujemo.

V neki raziskavi so primerjali 'poklicne' napovedovalce, se pravi strokovnjake za posamezna področja, s popolnimi laiki. V presenetljivo veliko primerih so se njihove napovedi ujemale s 'pravilom fifty-fifty', se pravi, da so bili v tem početju popolni laiki enako uspešni kot veliki strokovnjaki. Problem slednjih je preprosto v tem, da jim njihovo veliko znanje lahko predstavlja oviro: spremeni se v sistem pričakovanj, vnaprejšnjih sodb, ki lahko posameznika zaslepijo s svojo bleščečo zgradbo. In se pač zgodi, da spregleda določene informacije, ki so dejansko ključne za napoved. Tako so se za najboljše napovedovalce izkazali tisti ljudje, ki niso obremenjeni s katero izmed splošno sprejetih vnaprejšnjih sodb ali shem. Ki so kritični do shematskega, ideološkega pogleda na stvarnost, ki so odprti za nasprotna mnenja, za informacije, ki lahko postavljajo na laž njihova lastna pričakovanja oz. prepričanja.

Kaj se bo torej zgodilo s to, na žalost tudi vse bolj našo nadlogo? Bo prišlo do epidemije in popolne blokade vsakdanjega življenja? Mogoče. Mogoče pa ne, nihče ne more z gotovostjo napovedati, kako se bo razvijala ta zadeva. Iz preteklosti imamo več zgledov, ki so se obrnili v eno ali v drugo skrajnost, v grozljive tragedije na eni ali v relativno nenevarne 'komedije' na drugi. Veliko je odvisno od nas samih, od tega, kako resno bomo upoštevali napotke stroke in odgovornih. In ne jemljimo preveč resno vedeževalcev, vedežev, vidcev in tudi tistih, ki 'natančno vedo'…

Slika: Vlado Stijepić: Torzo v rdečem, 2014, akril na platnu, 211 x129cm