Zanimivi časi …

Po drugem dnevu karantene lahko zaključim, da resnično živimo v zanimivih časih. Da nam ni dolgčas niti takrat, ko ne počnemo nič in se tudi v naši bližnji in daljni okolici ne dogaja veliko. Z nestrpnostjo pričakujemo poročila, na katera se še pred mesecem dni ne bi niti spomnili. Na socialnih omrežjih živčno klikamo po novicah, ob katerih bi se malce potolažili, ublažili svoje strahove. Verjetno pa v nas tiči tudi hudiček, ki si želi malce vznemirjenja, napetosti, zanimivih doživetij. Zato stikamo tudi za novicami, ki opisujejo dogodke, ki nas potencialno ogrožajo.

Kitajci poznajo zelo zanimivo 'voščilo', ki ga izrekajo takrat, ko komu želijo slabo: 'Želim ti, da bi živel v zanimivih časih.' Nam, zahodnjakom, ta poved sprva ne zveni grozno, najprej celo pomislimo, da je to nekakšna prijazna popotnica. Potem pa se vprašaš, kaj to v resnici pomeni. So imeli Kitajci v mislih običajno hrano za možgane, se pravi razvedrilo za krajšanje časa? Žal ne: v tem voščilu je zlovešč podton, katerega nianse lahko hitro izbrskamo, če se vprašamo, kaj pomeni živeti v 'dolgočasnih' časih? Mogoče to, da ti ni treba razmišljati, kje boš dobil hrano za otroke? Kako boš krpal mesec z mescem? Kako boš plačal vse položnice, privarčeval tistih nekaj fičnikov za dopust? Kako boš zbral denar za obisk zobozdravnika? Da se ne bojiš, kot se bojijo ljudje na vojnih območjih, da bi kakšna zablodela krogla tvojemu otroku razbila glavo? Ali da bo granata uničila tvoj dom? Da na poročilih ni informacij o razraščanju nasilja na ulicah, da ne poslušaš vpitja agresivnih demagogov, ki obljubljajo hitre rešitve problemov in s prsti kažejo na ranljive skupine?

Starejši pogosto ponavljajo pregovore, ki opozarjajo, kako nevarno je, če se preveč nasitimo 'belega kruha' in ne cenimo več ugodja, ki nam ga prinašajo vsakdanji življenjski 'priboljški'. Opozarjajo nas, da nas pehanje za uresničevanjem želja, ki najverjetneje sploh niso naše avtentične želje in so nam bile na tak ali drugačen način privzgojene, lahko privede v slepo ulico, v kateri nas sreča obup in postanemo ranljivi, dovzetni za nove manipulacije. Pomisliti bi morali, da nas pehanje za cilji, ki nikoli ne prinesejo trajnega zadovoljstva, notranje siromaši. Izgubimo kompas in nasedamo. Zato zelo pogosto zadnje čase poslušamo tudi teze, da človeštvo občasno potrebuje katarzo, da znova začne ceniti dobrobiti 'dolgočasnih časov'. Mene takšno razmišljanje mrazi.

Zanimivi časi so torej okoliščine, v katerih se naša naravna nagnjenost do iskanja adrenalinskih užitkov sooči s 'predoziranjem'. Ko so mladi fantje leta 1914 odhajali na fronto, so bili prešerni in neučakani. Adrenalinska doza v klavnici strelskih jarkov jih je hitro streznila. V takšnih skrajnih situacijah se vsi hitro zavemo, kako pomembne so stvari, ki jih v 'dolgočasnih časih' niti ne opazimo. Kako pomembni so v resnici ljudje, ki nas obkrožajo in jih imamo radi in so za nas velikokrat le inventar, ki se ga spomnimo le takrat, ko preverjamo inventarne številke.

Res potrebujemo močne doze razburljivih doživetij, da se nam dvigne adrenalin in 'postanemo' živi? Moramo res plezati v nevarne gore, drveti z avtomobili in se ukvarjati z adrenalinskimi športi, da se v nas prebudi tisto najgloblje, kar nas zadovolji in izpolni? Moram priznati, da so se mi takšna početja, takšne rešitve vedno zdele banalne. Do skrajnosti banalno je zame početje, ko zavestno tvegaš poškodbo in se spuščaš v nevarnosti, ko nas vendarle že vsakdanje življenje na vsakem koraku sooča s situacijami, ki včasih celo presegajo tiste, s katerimi se je soočal naš davni 'jamski' prednik? Se res ne zavedamo, kako nevaren je lahko že sprehod po pločniku ob prometni cesti? Ne bi bilo bolje, če bi 'adrenalin' oz. željo po pristnem stiku z lastnim življenjem nabijali z branjem dobrih knjig, gledanjem dobrih filmov, slik, poslušanjem dobre glasbe, s strastnimi pogovori s prijatelji, s sprehodi v naravi ali po mestu in podobnimi 'dolgočasnimi' početji? Mene je včeraj recimo v tem smislu izpolnil krajši družinski sprehod in zanimiva anekdota, ko sem s kokodakanjem 'nagovoril' kure v kokošnjaku ob poti, ki so začudeno pogledovale naokoli, potem pa je od nekod prihitel gospodar petelin in nekajkrat jezno zakikirikal. Nisem mu razlagal, da me ne zanima njegov harem…

Mogoče nas bo ta karantena malce streznila. Vprašanje pa je, kako dolgo časa bo zalegla ...

Slika: Borko Tepina: Slika 92, 2016, 100x70cm