Učitelj naj bo ...

Zdaj, ko smo vsi doma, ko 'nič' ne delamo, mnogim na misel pridejo razne 'modrosti' o delu. Največkrat so ta 'plemenita' razpredanja namenjene tistim, ki že itak 'nič' ne delajo, samo mešajo zrak ali kradejo 'naš' denar. Pred nekaj dnevi sem na medmrežju zasledil komentar neke gospe, ki se je odzvala na pozive medicinskih sester, ki so tožile, da so v teh dnevih preveč obremenjene in da potrebujejo pomoč. Kar ostrmel sem: gospa jim je zabrusila, naj kar utihnejo, saj so si same izbrale ta poklic in da so tako in tako dobro plačane. Hm, sočutno, razumevajoče, ni kaj…

Ljudski glas je podobno 'naklonjen' še mnogim drugim poklicem. Umetniškega niti ne bi omenjal, zanimiva pa je zimzelena averzija do učiteljskega poklica. Ker je moja boljša polovica učiteljica in imam tudi sam nekaj pedagoških izkušenj, me zlobna natolcevanja, ki se še zdaleč ne skladajo z dejanskim stanjem, vedno razvnamejo do te mere, da sem se pripravljen odzvati in skregati s popolnim neznancem. Pred leti, ko sem sedel na jutranji kavici v bifeju zraven ateljeja v Gradcu, slučajno je bil čas učiteljske stavke, sem za sosednjo mizo slišal modrovati četverico. Eden izmed njih je glasno negodoval, ostali so poznavalsko prikimavali, da naj bodo učitelji raje tiho, saj nič ne delajo, pa še dva ali celo tri mesece počitnic imajo. Čeprav nisem poznal nobenega izmed njih, sem odločno prekinil njihova modrovanja in jim razložil nekaj dejstev. Da ima veliko učiteljev poleti samo pet tednov počitnic, da praviloma veliko delajo tudi doma, ko se vrnejo iz službe, da tiste 'vmesne' počitnice pogosto 'pokvarijo' izobraževanja in druge priprave na pouk in da na koncu koncev, učiteljske plače v povprečju niso tako astronomske, kot se zdijo. Kar ostrmeli so, potem pa sem za konec še vprašal, če vedo, koliko znaša začetna plača učitelja. Eden je hitro usekal z relativno visoko cifro, jaz pa sem mu navedel dejstvo, ki je vsaj takrat držalo (verjetno tudi danes ni bistveno višja številka): da je začetna plača učitelja nekaj nad devetsto evri. 'Nemogoče, pa saj je to toliko, kot dobiš na Danfossu!' je nejeverno zatrjeval eden. Debata se je potem zaključila, seveda možakarjev nisem povsem prepričal, malce dvoma pa sem jim le zasadil.

Med argumenti za težavnost tega poklica, ki jih največkrat navajam, je dejstvo, da je nastopati pred ljudmi, še posebej pred mladimi, ki jih pogosto ne zanima najbolj, kar jim skušamo povedati, zelo težko. Nejevernim kritikom tega poklica vedno rečem, naj se poskusijo pripraviti za polurni nastop in vzdrževati pozornost poslušalcev. Seveda ne zmanjšujem težavnosti in pomena drugih poklicev, a sam veliko raje cepim drva ali opravljam kakšno drugo težaško delo, kot poučujem. Delo z ljudmi je zahtevno vsaj toliko, kot je mukotrpno ponavljanje enakih gibov za tekočim trakom v kakšni tovarni. Nedvomno drži, da če imaš to delo rad, kar je seveda predpogoj za uspešno izpolnjevanje predvidenih nalog in zahtev, boš z užitkom hodil v službo, a si tudi moramo priznati, da se je narava tega poklica v nekaj desetletjih močno spremenila. Včasih je bil to ugleden poklic, z jasnim poslanstvom in z veliko mero avtonomije, danes se učitelji utapljajo v birokratskih močvirjih in izpolnjevanju nesmiselnih zahtev stroke in vodstev. Čeprav odgovorni nenehno poudarjajo, kako si mora učitelj izboriti avtonomijo in avtoriteto, jim pri doseganju tega cilja iz različnih strani nenehno padajo pod noge polena. Na eni strani eksperimenti politike, ki so v prostore šol vnesli nepotrebna in škodljiva politična obračunavanja, delitve na 'naše' in 'zdraharje', na drugi pritiski staršev, ki sicer z dobrimi nameni, v skrbi za svoje otroke, učitelje pogosto postavljajo pred neznosne dileme, na tretji pa vodstva šol, ki velikokrat nenamerno, pogosto pa namerno učiteljem že tako nabasane urnike dela doma še dodatno začinijo. Od avtonomije ne ostane največkrat niti 'a'…

V sedanji situaciji so se določene težave povezane s tem poklicem še zaostrile. Oblast vzneseno ponavlja floskule o tem, kako smo se vsi skupaj dobro odzvali na nov način pouka. Pohvale letijo na vse strani, pritrjujejo jim tudi vodstva šol. Seveda jih lahko razumemo: vsaj na papirju morajo izpolniti načrte, roke. Doma pa zadeve niso tako rožnate, kot se zdijo. Če je bil pred to krizo osnovni delovni čas omejen na polovico dneva, druga polovica pa pripravi oz. učenju, se je sedaj raztegnil na cel dan, tako učenci in dijaki kot učitelji morajo za vsaj približno enak učinek delati mnogo več. Prej ali slej se bo izkazalo, da rezultati tega neizbežnega eksperimenta niso tako odlični in spodbudni. Gotovo so se s to izkušnjo odprle neke nove poti v posredovanju znanja in v komunikaciji, ki bodo uporabne tudi potem, po ponovnem odprtju šol. Hkrati pa se bo nedvomno znova izkazalo, da je živa komunikacija še vedno ustreznejša in uspešnejša od digitalne. Mokre sanje nekaterih, ki bi namesto živih učiteljev, ki jih zaznamuje tudi velikokrat nezaželena kritičnost, izobraževalni proces raje upravljali s poslušnimi roboti oz. algoritmi, gotovo ne bodo uresničile. Občutka za empatijo in sposobnosti sodelovanja, izmenjave mnenj in ostale komunikacije algoritmi pač ne zmorejo. In tega verjetno ne bodo nikoli.

Brez učiteljev, medicinskih sester in podobnih poklicev, ki se mnogim zdijo kot hobiji ali celo sprostitev, ne pa 'zaresno delo', pač ne bo šlo. Z epidemijo ali brez…

Slika: Robert Lozar, Čakajo te, 2014, olje na platnu, 100x90cm