O nepotrebnih 'stvareh'...

Ljudje smo res hecna bitja. Že zelo zgodaj začnemo razpredati in presojati, kaj bomo kasneje potrebovali v življenju in kaj ne. Kot bi imeli v sebi globoko vsajen čut za pragmatično, koristno, uporabno. Seveda je to zabloda, saj je prihodnost nedoločljiva. A že v osnovni šoli se pridušamo nad vsako kompleksnejšo vsebino, ki nam jo poskušajo v glave vsaditi učitelji. Spomnim se, kako smo s sošolci pametovali, da nam 'višja' matematika ne bo kasneje v življenju nič koristila, saj itak ne potrebujemo drugega kot seštevanje, množenje in deljenje. Kritični smo bili do učenja podatkov pri zgodovini, slovenščini, kemiji, itd. in modrovali o tem, kaj bi bilo prav. Danes mi je jasno, da nam očitno niti v šoli niso nikoli dobro razložili, čemu je smiselno v obraževalnem procesu stopati skozi 'dril' mišljenja, skozi mukotrpno učenje vsebin in veščin, ki jih dejansko res večina ne bo potrebovala v življenju. Nihče nam ni povedal, čemu moramo svoje možgane izpostavljati takšni vadbi, takšnim izkušnjam. Gotovo je podobno tudi danes. Razumemo, da je za uspeh v športu nujno ponavljanje duhamornih gibov in naprezanje mišic, za možgane pa se nam zdi, da se bodo razvili kar sami, brez vaje ...

Na eni strani torej ta domnevna premišljenost in ekonomičnost, na drugi pa realnost naših življenj, ki je zaznamovana z nenasitno željo po novih stvareh, oblekah, čevljih, avtomobilih, denarju itd., željo, ki je velikokrat destruktivna. Tega neskladja seveda ne opazimo. Veliko ljudi še vedno rado ponavlja floskule o nepotrebnosti in nesmiselnosti določenih vsebin in dejavnosti. Še posebej v polju kulture. Kolikokrat smo že poslušali 'prosvetljene' posameznike, ki so umetnost označevali za nepotreben strošek ali luksuz! Pritožujejo se čez tistih nekaj milijonov, ki gredo iz skupne blagajne, ko pa za nasedle projekte ali za orožje zmečemo stotine milijonov ali celo milijarde, je pa vse v redu. Kot bi kultura ne imela, če za trenutek odmislimo najpomembnejši razlog njenega obstoja, poleg posrednih tudi neposredne gospodarske učinke. V Ljubljani se tega zelo dobro zavedajo, saj za kulturo namenijo okrog deset odstotkov mestnega proračuna. Dobro vedo, da hoče recimo povprečen turist, ki obišče mesto, tudi kaj videti. Pa ne 'melioriziranih polj', najnovejše termoelektrarne ali dvotirne železnice ... Če bi recimo Nizozemska ostala brez Van Goghovih ali Rembrandtovih slik, bi to resno zatreslo njeno ekonomijo. S tega stališča je smiselno oz. se splača tudi sto ali več let vlagati v kulturo, če zrase iz tega vsaj en Rembrandt.

Kulture v ožjem pomenu besede, se pravi umetnosti, seveda ne odobravamo ali ne podpiramo zgolj zaradi gospodarkih učinkov. Vsak človek vsaj občasno potrebuje nekaj hrane za dušo, kot temu pravimo. Tu in tam, nekateri bolj, drugi manj, se moramo izklopiti iz vsakdanje rutine, gremo na dopust, sprehod, k maši, se zazremo v nočno nebo, stečemo k svojemu psihoterapevtu, uredimo vrt, karkoli. Duhovnost vključuje zelo širok, potencialno neskončen nabor dejavnosti. In če komu odgovarja kakšna bizarna terapevtsko-meditativna praksa, ima vso svobodo, da jo izvaja. Seveda se tu postavlja vprašanje, ali je to smiselno financirati z javnimi sredstvi. Vsekakor pa je neodgovorno, da ne rečem neumno razglašati, da visoke umetniške forme nimajo nobene vloge v takšnih iskanjih. In da bi morali recimo opustiti javno financiranje gledališč, muzejev, galerij. Si predstavljamo, kakšen bi bil svet brez slikarstva? Slikarstvo je dokazano staro vsaj 30000 let, verjetno pa prav toliko, kot človek. Starejše od Coca Cole, nogometa, interneta. Si lahko zamislimo, kakšen bi bil svet brez poezije? Ki je stara kot slikarstvo, glasba, ples? Ki na zgoščen način pripoveduje zgodbe o nas, odpira prostore imaginacije, preigrava možne scenarije našega hrepenenja? Po mojem zelo težko. Zadnji čas nas o nujnosti poezije prepričuje nekaj mladih lokalnih pesnic, zbranih okrog svoje mentorice Maje Kunič. Skozi očala 'uporabnosti' mi je še posebej zanimiva Urška Bahor, iz sosednjih Zorencev. Mlada ustvarjalka odrašča v delavsko-kmečki družini. Njeni člani so marljivi in delavni, zelo dobro razumejo, kako deluje temeljna ekonomija življenja. A očitno dobro razumejo tudi Urškine potrebe, njeno strast do pisanja pesmi in razumejo, da njene pesmi potrebuje še kdo drug. In jo pri tem gotovo tudi podpirajo. Ker je Urška še rosno mlada, takšno podporo nedvomno potrebuje. Mogoče se bo razvila v veliko pesnico in ji bomo postavljali spomenike, muzeje, kdo ve. Lahko da bo to dosegla katera izmed njenih mladih pesniških kolegic. Da bi njim ali komurkoli drugemu na katerem koli področju to lahko uspelo, moramo kot družba spoznati, da potrebujemo tudi to, kar nas notranje bogati. In se nam s stališča trdega pragmatizma zdi sprva nepotrebno ...