Pred nosom ... (50)

Človeškost v času korone

Ko smo se pred več kot mesecem morali zapreti v svoja stanovanja, še prej pa smo oplenili trgovine, so se v javnosti pojavile črnoglede napovedi, da se bodo v nas zaradi te izredne situacije prebudili najnižji instinkti, primarne želje po samoohranitvi, da bomo zaradi te globoko vgrajene sebičnosti pripravljeni sosedu ali znancu stopiti na vrat, če bi nam slučajno vzel zadnji kolut WC-papirja ali zadnjo štruco kruha. Nekaj takšnih primerov je res bilo, a da bi zavladala nekakšna apokalipsa sebičnosti, v kateri naj bi pozabili na lastno človeškost, se to gotovo, na srečo, ni zgodilo.

Pred meseci sem se peljal v Ljubljano in ko sem zavil z obvoznice, sva se z nekim voznikom zelo na tesno znašla vzporedno pred semaforjem. Najina avtomobila sta se komaj stlačila v prazen prostor. Pogledal sem vanj, on vame in v tistem delčku sekunde bi mu lahko recimo podcenjujoče ali na meji agresije pomigal z glavo, češ, 'kaj se rineš poleg!'. Enako bi seveda lahko reagiral tudi on. Pa sva se samodejno, lepo hkrati nasmehnila in pokimala. Ta človeški stik, ki se je vzpostavil med nama, mi je polepšal cel dopoldan. Te veščine se deloma priučimo, deloma pa zanjo poskrbi naš mentalni ustroj, ki smo ga pridobili skozi evolucijo, pogosto pa nas pritegne tudi 'EMŠO'. Mladi fantje se v takšnih situacijah velikokrat zapletejo v konflikte, ki se končajo slabo. Mi, z nekaj več kilometrine in z deloma umirjenimi hormoni, pa zlahka najdemo pot, ki vodi v vzajemno dobro počutje.

Gotovo nisem edini, ki se v tej situaciji razveselim vsakega človeka, ki pride mimo hiše. Kar zapelje te v pogovor in čeprav vzdržujemo varno distanco, nas prisotnost drugega kar posrka. Ne prežimo nanj ali bežimo pred njim, ampak se mu skušamo približati. Nikakor torej ne drži, da se v takšnih in podobnih okoliščinah, prebudi naša 'prava' narava in se spremenimo v zveri. Nekateri že, večina ne. V nas se skrivajo tako dobri kot zli 'angeli'. V vsakem so na preži instinktivni odzivi, ki nas v težavnih situacijah lahko zapeljejo na eno ali drugo stran. V skrajno sebičnost ali v skrajni altruizem, ki sta oba lahko destruktivna.

Altruizem je z nami, odkar smo postali družbena ali družabna bitja. Lahko si ga sicer tolmačimo tudi z visokoletečimi, v metafiziko zazrtimi razlagami, vendar je verjetno bližje resnici teza, da gre v temelju za preprosto logiko recipročnosti, vzajemnosti, ki jo poznajo tudi nekatere živali. Recipročnost visi nad nami kot damoklejev meč, kot je nekdo zapisal. Če nekemu znancu večkrat zaporedoma plačamo zapitek, pa niti enkrat ne predlaga, da bi mogoče častil tudi on, se v nas naseli nekakšno nelagodje, ki včasih preraste v zamero. To ne pomeni, da smo bitja, ki hladno preračunavajo po logiki 'daj-dam', 'ti meni, jaz tebi', da torej sledimo razvpiti teoriji 'sebičnega gena'. Ljudje v večini primerov ne sledimo njegovi 'zapovedi' ampak iščemo srečo, ljubezen, spoštovanje, moč in podobne strasti. Čeprav se ta logika recipročnosti skriva v različnih stopnjah verjetno v vsakem našem početju, pa jo določene naše dejavnosti tako prekrijejo, da lahko dejansko zanemarimo njen vpliv. Če nas sosed prosi, da mu pomagamo prestaviti nekaj težkega, si te usluge ne bomo zabeležili, da bi potem enako zahtevali od njega. Včasih pomagamo tudi popolnemu neznancu, torej človeku, ki ga ne bomo verjetno videli nikoli več. Pomagamo starejšemu, ki bo mogoče v kratkem umrl in nam torej ne bo mogel povrniti usluge. Neznancu, ki je zapeljal s ceste, pomagamo spraviti avtomobil nazaj na vozišče in pri tem niti ne pomislimo, da bi vzeli njegovo telefonsko številko in ga ob podobni situaciji, ko bi se enako zgodilo nam, poklicali sredi noči.

Ko je udarila ta epidemija, je poleg bolnih najbolj prizadela tiste, ki so v takšnih poklicih, pa starejše, ki težko skrbijo sami zase in še marsikoga. Zdravstveni sistem tako hudega pritiska, ki bi nas prizadel v primeru italijanskega scenarija, sploh ne bi zdržal. Brez drugih institucij in organizacij, ki so predvidene v takšnih situacijah, tudi v blažji različici epidemije ne bi bilo možno oskrbeti bolnikov, okuženih ali drugih pomoči potrebnih posameznikov. Ni bilo treba čakati dolgo, da so se javili posamezniki in posameznice, ki so bili pripravljeni prostovoljno pomagati zaposlenim v zdravstvu, domovih za ostarele. V metliškem Domu starejših občanov tako med številnimi drugimi, ki se vsakodnevno podajajo v tvegano početje, v katerem je lahko ogroženo njihovo zdravje in zdravje njihovih bližnjih, najdemo tudi nekaj študentov, celo dijaka Aleksandra. V oblačenje skafandra in v izvajanje posebnih zaščitnih ukrepov ga ni nihče prisilil, kvečjemu so mu to bližnji mogoče celo odsvetovali. Nekaj v njemu se je zganilo in se je odločil pomagati. Zanj bo to dragocena izkušnja, vsem nam, ostalim, predvsem njegovim vrstnikom in sošolcem, pa svetel zgled. Ne pozabimo ga.

Slika: Simon Kajtna: remembering Nepal, 2020, olje na platnu, 130 x220cm

SIMON KAJTNA

Rojen 23. 10.1971 v Trbovljah. Po končani srednji šoli za računalništvo v Velenju se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Sledil je vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Je prejemnik Študentske in Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo. Kajtna se redno udeležuje skupinskih razstav pri nas in na tujem. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani. Do sedaj se je predstavil na številnih domačih in mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani.