Pred nosom ... (51)

Politika je k… rompir …

Saul Bellow je v nekem intervjuju že v daljnih sedemdesetih letih izjavil, da vseprisotnost politike v javnem prostoru kaže, da so politične svoboščine ogrožene, da torej glasnost političnega pomeni ravno nasprotno od prvega vtisa. Ta spolitiziranost javnega prostora naj bi torej kazala na zaton političnih, demokratičnih vrednot. Mogoče danes živimo v podobnem času. Politika je tako nadležno prisotna v vseh porah, da zastruplja ozračje normalnega sožitja različno mislečih ljudi. Vprašanje, če se bomo lahko brez posledic izognili dejanskemu družbenemu nazadovanju.

Politiko sicer res pogosto poimenujemo z besedico, ki označuje domnevno najstarejšo človekovo obrt, meni se pa dozdeva, da je boljša primerjava, če že moramo uporabiti besedico na 'k', krompir. Neumen kmet ima baje res debelejšega, a pomembnejša je zavest, da če se s svojim krompirjem ne ukvarjaš, če ne skrbiš zanj in ga nadzoruješ, odstranjuješ plevel, ga gnojiš itd., se lahko zgodi, da ti ga plevel preraste, ga uničijo bolezni ali pa ti ga, vsaj tako je bilo včasih, kdo z njive pobere, ko je najdebelejši… Odličen pregovor, ki je uporaben tudi za to sfero, imamo Slovenci: 'Prilika dela tatu'. V tem kratkem stavku je utelešeno tisto najpomembnejše, kar moti ljudi: pohlep, ki tiste, ki se znajdejo zraven javnega 'korita', zamika, da bi si iz njega vzeli malo več, kot jim pripada. Ali pa, kot lahko v živo gledamo zadnji mesec in pol, h koritu vabijo še koga zraven. Če je bilo to, kar spremljamo po medijih, resnično in vse zakonito, bo pokazal čas, trenutno glavnim akterjem informacije, ki dnevno curljajo iz različnih kanalov, niso najbolj naklonjene. Najpomembnejša lekcija, ki si jo ob tem moramo nenehno ponavljati pa je, da so politiki ljudje iz krvi in mesa, da niso breztelesni svetniki ali angelčki, da torej potrebujejo nenehen nadzor. Vsi po vrsti. Brez izjem, kajti vsakemu, ki se znajde za krmilom, se zelo hitro pocedijo sline in naredi kak sporen korak…

Odkar pomnim, je bila politika v krogih, v katerih sem se gibal, praviloma nezaželena tema. Le v tistih letih pred osamosvojitvijo, so se 'aktivirali', seveda predvsem v gostilniških debatah, tudi mnogi izmed tistih, ki so drugače vzvišeno odmahovali z rokami. Celo zelo razgledani ljudje se velikokrat zaprejo v 'slonokoščeni stolp' apolitičnega, največkrat z izgovorom, da gre za ultimativno banalnost, zaradi katere nima smisla izgubljati dragocenega časa, ki ga lahko porabimo recimo za branje, poslušanje glasbe, za 'višje stvari' torej. Ni se težko strinjati z njimi, a samo do določene mere, kot se je nekdo zelo dobro izrazil: če se ne zanimaš za politiko, se prej ali slej začne ona zanimati zate. To seveda pomeni, da bo politika prej ali slej vstopila v tvoj prostor in te, če ne boš podučen, zlorabila, zmanipulirala. Zgodovinskih primerov je ogromno, veliko pa je tudi primerov, ki dokazujejo, da se splača boriti za spremembe v družbi. Še nedavno ženske niso imele političnih pravic in so bile obsojene na življenje za štedilnikom, obdane s kupom otrok. Ljudje druge barve kože so bili diskriminirani, obsojeni na suženjstvo. Otroci so bili poceni delovna sila po vsem svetu, ne le v danes še vedno nerazvitih državah. Seveda situacija še ni bleščeča in prej naštete pravice in svoboščine še vedno niso dane vsem, a se širijo, včasih celo na najbolj nepričakovanih mestih. Nedavno so recimo V Savdski Arabiji prepovedali nekatere oblike najhujšega fizičnega kaznovanja. Torej je družbo možno spremeniti, le sprijazniti se moramo, da do tega ne more priti čez noč. Včasih traja leta, celo desetletja. Vztrajati moramo.

Politiki so v naši službi in imamo pravico od njih zahtevati odgovornost. Izvolili smo jih zato, da bodo upravljali z določenimi aspekti naših življenj, usmerjali javna sredstva, skrbeli za načela pravičnosti in blaginjo vseh državljanov. Če se nam zdi, da to ne opravljajo dobro, imamo pravico to povedati javno, se izpostaviti, tako kot so to počeli že stari Grki. In nihče nam te pravice ne more vzeti, razen če, to je treba poudariti, s svojimi tovrstnimi dejanji koga ogrožamo, če recimo izvajamo nasilje ali če v času epidemije kršimo pravilo dveh metrov oz. se zadržujemo na javnih mestih. Slednja prepoved je zelo čudna in verjetno sporna: ne razumem recimo, koga ogroža nekdo, ki leži na plaži, deset ali celo več metrov naokoli pa nikogar. A ne pričakujmo, da bodo oblastniki, tudi v drugih primerih, pod drugo oblastjo, kar sami spremenili zakone, ki so neživljenjski. Mi jih moramo opozoriti na to. Poleg nenehno prisotnega pohlepa se v marsikomu skriva tudi pretirana doza želje po nadzoru nad drugimi. Zato je nujno oblastnike spomniti, da živimo v demokratični družbi, ki omejuje nadzor oblasti nad državljani.

Ni dovolj, da na politiko pomislimo le vsaka štiri leta ali še to ne. Tako kot ni dovolj, da spomladi posadimo krompir in se šele v času pobiranja spomnimo nanj…

Slika: Simon Kajtna: Summertime, 2020, olje na platnu, 30x50cm

SIMON KAJTNA

Rojen 23. 10.1971 v Trbovljah. Po končani srednji šoli za računalništvo v Velenju se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Sledil je vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Je prejemnik Študentske in Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo. Kajtna se redno udeležuje skupinskih razstav pri nas in na tujem. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani. Do sedaj se je predstavil na številnih domačih in mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani.