Vse gre v tri … tičice?

Tožbe o zatonu moralnih vrednot so zadnja leta pogosto na 'jedilniku'. Ponavljajo jih levi in desni, zgornji in spodnji, stari in mladi. Tisti bolj konservativni trdijo, da se moramo iz tega splošnega moralnega razvrata, ki mu naj bi bili priča, vrniti v svet tradicije, reda, božjega, progresivci pa so zgroženi nad povsod razširjenim pohlepom, sebičnostjo in nasiljem, ki naj bi požrlo 'prave vrednote', zapisane v kakšnem ideološkem priročniku. Kakorkoli, konsenz , ki na tem področju vlada med drugače ostrimi nasprotniki, daje vtis, da res moralno propadamo. Pa to drži?

Ko sem bil še najstnik, mi je oče nekoč mimogrede omenil, da so se v mladosti 'zabavali' tudi tako, da so prebutali kakšnega neznanca. Takrat je bilo na podeželju že od daleč hitro vidno, kdo je iz večjega mesta, saj je bil pač bolje oblečen. Fantje so stopili do njega, ga vprašali, od kod je, in če je bil odgovor 'iz Ljubljane', je revež hitro obžaloval svojo 'ljubljansko srajco', saj jo je takoj skupil, brez pardona. Seveda početja očeta in njegovih vrstnikov nisem odobraval, ob mojih pomislekih mu je bilo malce nerodno, mladost je norost in podobni izgovori. Povedal mi je tudi, da so se takrat vsaj dvakrat na teden množično stepli, da je njegova mama vsako soboto jokala, ker je morala prišiti na suknjič nove gumbe, ki jih je bilo takrat težko dobiti, da so fantje hodili na veselice predvsem zato, da so lahko izzivali k pretepu vaške fante. V njihovo družbo so poslali prostovoljca, ki je povabil na ples katero izmed prepovedanih, 'zasedenih' punc. Takoj je sledila 'akcija'. Zanimiva je bila tudi prigoda, ko se je pred črnomaljskim gradom razvil množični pretep, tridesetih, štiridesetih vročekrvnežev, tudi moj ate ni manjkal. Sredi najhujše bitke pa se je izza ovinka na mopedu pripeljal policist, ki je bil strah in trepet nasilnežev. V usnjenem plašču in z nepogrešljivim pendrekom se je pognal med fante, malo je zapokalo, malo je zajavkalo in je bilo pretepa konec. Zadnje zgodbe nisem zapisal zato, da bi nazaj klical namenjena temu, da bi nazaj klicali takšne ukrepe, ampak zato, da prikažem, kako smo se v nekaj desetletjih kot družba umirili, postali bolj civilizirani, moralni. Danes se pretepi na zabavah in veselicah sicer še vedno tu in tam zgodijo, vendar jih je bistveno manj. K zmanjšanju števila teh adrenalinskih 'športov' pa je verjetno najbolj vplivalo sodno procesiranje in visoke globe. Moj bivši sosed v bloku, varnostnik po poklicu, je na tak način 'zaslužil' zamenjavo vseh oken v stanovanju. Vročekrvnež je drago plačal tisto klofuto, ki itak ni naredila velike škode, ker je možak pravi hrust.

Še nedavno si jo lahko skupil, če si imel daljše lase. Generacija svobodomiselnih posebnežev, ki so jih Belokranjci 'ljubkovalno' imenovali 'hašišarji', se je pogosto soočala z razgretimi tipi, ki jih je motilo, da nekateri ne zaidejo pogosto k frizerju. 'Funf', legendarni učitelj geografije na gimnaziji, je bil deležen ostrega šikaniranja s strani tedanjega šolskega vodstva, čeprav je bil njegov edini prekršek zgolj ta, da se je bolj svobodno oblačil in imel daljše lase. Kot najstnik in tudi kasneje sem se rad družil z njimi, 's 'hašišarji'. Kljub nekaterim ekscesom, ki so si jih občasno privoščili, sem takrat vedel in to vem še bolje danes, da so bili večinoma zaupanja vredni ljudje, na katere si se lahko zanesel. Funf pa se je baje dobro znašel celo v kočljivih situacijah in je marsikateri 'moralnež', ki mu je grozil s frizerjem, osramočen odšepal stran.

Smo torej danes res zabredli v moralno brezno? Se bi morali vrniti v čase, ko je recimo institucionalizirana religija družbo držala v trdnem primežu pravil obnašanja in so bili ljudje torej bolj moralni? Podatki temu ne pritrjujejo. V srednjem veku je bila stopnja umorov v Evropi stokrat višja od današnje, pa so bili takrat vsi ljudje, skoraj brez izjem, bogaboječi verniki. Nekaterim se toži po socializmu oz. po bivšem sistemu, v katerem naj bi bilo domnevno manj kriminala in naj bi vladal 'red'. Tisti, ki imamo vsaj nekaj izkušenj iz prejšnjih časov, vemo, da se je v tovarnah na veliko kradlo. Od drobnega kovinskega 'inventarja', do večjih predmetov. Delavske torbe so bile pogosto sumljivo težke, ko so jih lastniki nosili mimo vratarjev. Goljufanje države, ki ga danes pogosto upravičeno očitamo družbenim elitam, je bil takrat glavni nacionalni šport. Pravzaprav je bilo čudno, da je sistem zdržal tako dolgo, da se ni sesul že prej. Zvestoba idealom, takšnim ali drugačnim, torej ne jamči za moralno neoporečnost, pravzaprav pogosto drži nasprotno: trdnejša kot je vera oz. prepričanje, hujši so prestopki zoper moralni red, grozljivejši so zločini v njihovem imenu.

Pred sto in več leti so bili številni člani tedanjih družb izključeni iz notranjega 'moralnega' kroga. Ženske, otroci, ljudje druge barve kože, iz drugih kultur. Postopno, z nekaj hujšimi odkloni, se je naš moralni krog širil in se še širi, kot je zapisal nek filozof. Pravice se dodeljujejo vse večjemu krogu ljudi, celo živalim, rastlinam. In to ne na rovaš tistih, ki jih že imajo. Tu in tam sicer stopimo korak nazaj, recimo takrat, ko nekateri panično reagirajo, ko kdo omeni migrante ali v zadnjem času kolesarje, drugače nam pa še kar gre. Tudi če imajo frizerji malo manj dela…

Slika: Ivo Prančič: Brez naslova, 2019, 3 x 100 x70, olje na papirju

Ivo Prančič, slovenski slikar. Končal je akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu. Dve leti kasneje je pri istem profesorju končal še slikarsko specialko. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih.

Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerija v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, na Hrvaškem, v Črni Gori, itd., na skupinskih razstavah po vsem svetu. Leta 2013 je junija izšla razkošna monografija o njegovem delu, s številnimi reprodukcijami njegovih slik.

Za svojo ustvarjalnost je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1996 je prejel štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Zelo rad ima tudi merlot in rad kolesari.