Na vsebino

Pred nosom ... (53)

Moje, tvoje, naše …

Ta naša korona je popolnoma razgalila in osmešila eno izmed najbolj razširjenih manter, s katerimi nas pitajo verniki ameriškega načina življenja. Jasno se je izkazalo, da se recimo zdravstveni sistemi, ki so jih pred tem privatizirali ali pa so jim izdatno porezali stroške, niso najbolj obnesli v boju z epidemijo. Zasebne bolnišnice namreč ne računajo na naval bolnih ljudi, ki jih morajo oskrbeti tudi v primeru, če nesrečniki nimajo sklenjenega zavarovanja. Javne bolnišnice, ki so jim vrli 'krizni' menedžerji radikalno postrigli dejavnosti, ki jih ni možno ekonomsko ovrednotiti ali celo delajo 'izgubo', so izkazale očitno nesposobnost zdravljenja večjega števila življenjsko ogroženih ljudi. Zato se je tudi pojavil ta stampedo sumljivih poslov z zaščitno opremo, zaradi katerega se bomo kregali še dolga desetletja. Kaj torej pomeni tista 'izguba' ki naj bi jo redno pridelovali javni zavodi? Kaj pa če nepravilno vrednotimo človeška življenja? Kaj če ne vidimo celotne slike in ne upoštevamo posrednih koristi, ki jih prinašajo javne institucije?

Koliko je vredno človeško življenje? Nekje sem slišal, da ga v Nemčiji ocenjujejo na štiri milijone evrov. Pri nas bi bila glede na standard verjetno bližje številka dva milijona. Seveda ne gre za dejansko, 'tržno' ceno, ampak za nekakšen približek, povprečno oceno, ki določa, koliko posameznik lahko prispeva družbi in je slednji v interesu, da vanj prek izobraževalnega sistema, zdravstva in ostale infrastrukture 'vlaga' vanj. Takšna preračunavanja se nam seveda intimno upirajo in so lahko skrajno zavajujoča, saj vsi vemo, da izgubljenega življenja z nobenim denarjem ni možno vrniti. Vendar so vseeno do določene mere koristna, saj tisti, ki človekovega življenja ne cenijo najbolj, hitro razumejo logiko števil. Stroškov in dobička. Se torej 'splača' vlagati v reševanje življenj? Nedvomno. Tudi s stališča perverzne stroškovne logike: kdo ve, kakšen potencial se skriva recimo v otroku, ki ga je neka redka bolezen prikovala na posteljo in mu grozi celo smrt, za zdravljenje pa so potrebni včasih milijoni? Kaj če iz njega zraste genij, znanstvenik, umetnik, izumitelj, poslovnež, se pravi posameznik, ki bo ustvaril kaj 'dobičkonosnega'?

Državljani bivših socialističnih dežel smo pogosto polni predsodkov do 'družbene' lastnine, do koncepta 'javnega', skupnega. Spominja nas na čase, ko je bilo vse 'naše', hkrati pa ni za slabo ravnanje in zlorabe skupnih dobrin odgovarjal nihče. Sanjali smo o kapitalizmu, o zasebni lastnini, ki naj bi bila 'sveta', o švicarskem raju in seveda o 'Ameriki'. Vendar stvari niso tako enostavne. Videli smo lahko, kako so v razvitih zahodnih demokracijah zaradi privatizacij propadli ali vsaj začeli stagnirati celotni gospodarski sektorji. V Angliji so privatizirali železnice, ki so hitro začele izgubljati na kvaliteti svojih uslug. Podobno se dogaja z eno ključnih dobrin, z vodo: kjer privatizirajo vodne vire, se praviloma hitro poslabšajo ali podražijo usluge, ponekod zaradi požrešnosti velikih korporacij vode že primanjkuje. Logika stroškov in dobička torej ni povsod 'zmagovalna'. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi začeli delovati na tak način v svojih družinah, si obračunavati stroške med seboj, se zadolževati in podobno: vsaka bi hitro razpadla. Torej obstajajo določene vrednote, ki presegajo stroškovno logiko in prinašajo posredno včasih celo večjo dobrobit od kratkoročnih dobičkov. In če pomislimo, so človeške združbe v bistvu razširjene družine. Torej morajo imeti neke skupne interese, ki presegajo štetje in obračunavanje, zadolževanje in izterjavo dolgov.

Zadnje čase je znova slišati glasne zahteve po razpustitvi javne televizije oziroma njene popolne reorganizacije. Del politike glasno zahteva, naj postane javna televizija opcija, ne obveznost. Mahajo s položnicami, ki naj bi siromašile družinske proračune in opozarjajo, da javna televizija manipulira, laže in je domnevno v službi določene politične opcije. Nič novega: že od osamosvojitve poslušamo, da je RTV trdnjava kadrov iz prejšnjega sistema. A takšnih napadov, kot jih doživljamo sedaj, prej ni bilo. Populistom kot so Trump in Orban je uspelo del javnosti prepričati, da je vse, kar objavijo novinarji in kar se ne sklada z njihovo agendo, z njihovo 'resnico', 'fake news'. Zahtevajo, da bi morali državljani imeti pravico izbire medija, ki jim je blizu, ki mu domnevno zaupajo. Tu pa se hitro pokaže paradoks: enako nezadovoljstvo do javnega RTV servisa izkazujejo tudi tisti, ki so na drugi strani političnega spektra. Nihče ni zadovoljen z njo. Kako je to možno? Po mojem je edini smiseln odgovor ta, da javna RTV dokaj dobro opravlja svoje delo, da torej v tem spektru svojih dejavnosti enakomerno in relativno pravično predstavlja različna mnenja.

Si res želimo, da bi tako kot v ZDA, kjer nimajo državne televizije, vsak spremljal 'svoje' medije, ki ga nagovarjajo zgolj s tistimi vsebinami, ki jih sam odobrava in torej niti ne sliši mnenj nasprotne strani? Za družbo kot celoto je takšno stanje potencialna katastrofa in lahko pelje le v zaostrovanja in totalno družbeno polarizacijo, v propad. Javna RTV je edina medijska platforma, kjer smo se prisiljeni poslušati. In mogoče sprejeti kakšno zamisel, ki prihaja z druge strani. Madžarski ali ameriški 'way of life' v tem smislu gotovo nista dobri opciji.

Slika: Ivo Prančič: Brez naslova, 2019, olje na papirju, 2x100x70cm

Ivo Prančič, slovenski slikar. Končal je akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu. Dve leti kasneje je pri istem profesorju končal še slikarsko specialko. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih.

Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerija v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, na Hrvaškem, v Črni Gori, itd., na skupinskih razstavah po vsem svetu. Leta 2013 je junija izšla razkošna monografija o njegovem delu, s številnimi reprodukcijami njegovih slik.

Za svojo ustvarjalnost je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1996 je prejel štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Zelo rad ima tudi merlot in rad kolesari.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj