Na vsebino

Pred nosom ... (54)

Živela mladost!

Minil je dan, ki smo se ga nekoč veselili s podobno vnemo, kot je mladina včasih nestrpno pričakovala žegnanja. Dan mladosti je bil seveda zaradi ideološke konotacije in povezave z maršalom tudi deloma ali celo v precejšnji meri sporen. Vendar ga mladi nismo tako dojemali. Resnično smo se ga veselili in ga razumeli predvsem kot dan, ki je posvečen nam, našim upom, naši prihodnosti. Seveda smo na šolskih prireditvah ponavljali maršalove ponarodele izreke, eden izmed njih je krasil tudi šolsko spričevalo. Ko smo bili malo starejši, smo se seveda tem prozornim ideološkim obrazcem posmehovali. Visokoleteče besede, vznesena gesla, mladina je naša bodočnost, na mladih svet stoji, učite se, učite se, in še mnogo podobnih. Kljub temu je bilo v tem zaklinjajočem ponavljanju izrekov neka realna vsebina, neko jedro, ki se ga mogoče celo takratni oblastniki niso dobro zavedali. Mladost je morala biti revolucionarna, mladi so se morali obvezati, da bodo sledili svetlim zgledom revolucije, a to je pomenilo lahko tudi upor proti svojim predhodnikom. Kot smo lahko videli kmalu, v drugi polovici osemdesetih, so mladi hitro dojeli svoj potencial in se aktivno vključili v spreminjanje družbe.

Danes je kult mladosti podobno razširjen, kot je bil v tistih časih. Le da se je fokus v veliki meri premestil iz mladih na malo starejše. Ti se nočejo, nočemo postarati in se poslužujemo vseh trikov, ki nam jih ponuja sodobna potrošniška civilizacija. Generacija 'babyboomerjev' je v šestdesetih letih kult mladosti postavila na piedestal, sedaj pa se tega stolčka oklepa in noče prepustiti mesta tistim, ki jim je namenjen. Kar naenkrat ti isti ljudje, ki so včasih hlepeli po razbijanju okovov tradicije, ponavljajo abotne floskule o tradicionalnih vrednotah, ki da so ogrožene in jih lahko rešijo le tipi, kot je recimo Trump. Mladine skoraj nihče nič ne vpraša. Prepogosto je uspavana v kiču potrošništva, v imenu njihove varnosti jim ne dopuščamo, da bi prevzeli več odgovornosti in postali bolj aktiven del družbe.

Če bi danes blagajničarka v trgovini zagledala petletnika, kako sam zlaga živila na trak pred blagajno, bi zagnala preplah. Poleg policije bi se hitro priključila tudi socialna služba in starši tega otroka bi obveljali za brezvestne izkoriščevalce uboge mlade duše. Sledile bi resne sankcije. V času moje mladosti pa je bilo povsem običajno, da me je mama poslala v trgovino po osnovne dobrine, kruh, mleko in podobno. Včasih sem moral kupiti celo kakšno pivo ali cigarete (!). Kot petletnik sem torej moral prehoditi približno petsto metrov do bližnje trgovine, kar je razdalja, ki je danes za obisk trgovine ne 'zmorejo' brez avtomobila niti odrasli, prek dveh prehodov za pešce, vrečka pa je bila, kolikor pomnim, kar težka. A sem seveda zmogel, niti pomislil nisem, da bi starše zaradi tega 'izkoriščanja' česarkoli obtoževal. Pri šestih letih sem si znal skuhati žgance, da peke jajc in priprave preproste malice niti ne omenjam. Današnja mladina pa po liniji najmanjšega odpora hitro sprejme lagodno pozicijo, v kateri je zanje vse poskrbljeno, kosilo vedno skuhano, obleke zlikane, žepnina vedno na voljo. Seveda niso takšni vsi mladi, a je trend vseeno dovolj razviden. Krivde za to stanje, nad katerim se pridušajo dežurni moralisti, pa seveda ne smemo prisojati mladim. Že v šolah jih obremenjujemo z nesmiselno birokracijo, pravila obnašanja se tako množijo, da bi potrebovali debele knjige, če bi jih hoteli zapisati, opravljanje mature pa je verjetno zelo podobno sprejemnemu izpitu za ameriški FBI ali CIO. Kmalu se brez natančno predpisanih pravil med pisanjem mature ne bodo smeli niti popraskati po glavi. Ker jim izkazujemo takšno nezaupanje, se nam pač prepuščajo in pobude ne prevzemajo. Kadar pa jo prevzamejo in začnejo od odraslih glasno zahtevati odgovornost, takrat se zgane celoten aparat in mrzlično išče ozadja, naročnike, načrtovalce, lobije. Kajti: oni pa res niso sami zmožni tega početja, ne?

Mladim poskušamo priskutiti tisto, kar jim verjetno, kot je zapisal veliki Gomrowicz, zavidamo. Brezskrbnost, sproščenost, prešernost, smeh, mlada telesa z napeto kožo, brezmejno energijo, ki jo je seveda nujno čim prej obrzdati, da bo 'koristna' in še marsikaj drugega.

Mogoče je skrajni čas, da prenehamo biti pokroviteljski, zaščitniški in dopustimo mladim, da poskusijo storiti to, kar smo storili tudi mi. Spremeniti ta svet.

Slika: Ivo Prančič: Brez naslova, 2019, olje na platnu, 212x120 cm

Ivo Prančič, slovenski slikar. Končal je akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu. Dve leti kasneje je pri istem profesorju končal še slikarsko specialko. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih.

Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerija v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, na Hrvaškem, v Črni Gori, itd., na skupinskih razstavah po vsem svetu. Leta 2013 je junija izšla razkošna monografija o njegovem delu, s številnimi reprodukcijami njegovih slik.

Za svojo ustvarjalnost je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1996 je prejel štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Zelo rad ima tudi merlot in rad kolesari.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.