Pred nosom ... (56)

Atomski z desne!…

Zadnje dneve mi pogosto prihaja na misel moja davna vojaška izkušnja. Pri tem ne mislim na tiste razvpite debate, ko možje obujajo spomine na 'junaške' dni, ki so jih preživeli v famozni JLA. Tudi sam imam nekaj zanimivih spominov, ki pa le redko pridejo na plan. Seveda zato, ker praviloma niso nič posebnega. Vojaški dril, dogodivščine v gostilnah, na terenu, vse te zgodbe so si zelo podobne, tako zelo, da so že kar dolgočasne. Spomnim se, kako so dekleta včasih zavijala z očmi, ko je kak novopečeni povratnik iz južnih krajev zavzeto pripovedoval, kaj je preživljal v uniformi. In si s tem praviloma zapravil vsako možnost, da bi se s kom 'zmenil'. Obstaja pa tema, povezana z rajnko JLA, ki je aktualna še danes. Mnogi na pomembnih pozicijah izpostavljajo pomen discipline, ubogljivosti, poslušnosti. Vse tiste 'kvalitete', ki so nam jih skozi potoke znoja vbijali v glavo naši nadrejeni, ko smo sopihali po planjavah in poligonih, ko smo čistili stranišča in podobne zanimivosti. Ena od ponarodelih izjav iz tistega časa lepo ponazarja logiko, ki je tako tuja človeku, ki ceni recimo demokratični dialog. Če je navadnemu vojaku, tako so se spozabili seveda samo začetniki ('gušterji'), ušla sintagma 'jaz mislim', je takoj dobil po glavi znameniti 'ti nimaš kaj misliti, poslušati moraš!' In če ti je skozi ušesa zazvonil znameniti opozorilni vzklik, 'atomski z desne', si se moral brez obotavljanja vreči na levo, stran od 'eksplozije', ne glede na to, kak teren je bil pod tabo. Nadrejeni so se seveda naslajali, če si bil prisiljen skočiti v lužo, blato ali v gosto, s trnjem prepleteno grmovje. Pogosto so prav iskali takšna mesta in krepili vojaško 'disciplino'. Pri meni jim ni ravno uspelo, saj je moja mama še danes jezna name, ker zjutraj nočem pospraviti postelje. Pa še v marsičem drugem se me ni prijelo. Nagonsko sem se upiral vsem poskusom, da bi me vključili v kakšno 'združbo', ki bi zahtevala pretirano podrejanje nekakšni skupni ideji. Še danes sem ponosen nase, da sem nedvoumno in brez obotavljanja zavrnil vsa vabila v tedanjo edino politično silo, zvezo komunistov, kar ni uspelo marsikateremu današnjemu zagretemu antikomunistu. V tem sem videl zgolj še eno institucijo, ki svojim članom poskuša vsiliti red, jih postrojiti, da bodo mislili enako, da bodo postali eno. Ob tem nam seveda pride na misel neovrgljiva ugotovitev nekega filozofa: množica ne misli, misli samo posameznik. Množica 'deluje'. In nas pogosto pripelje tja, kamor si sprva nismo ravno želeli. Tako so leta 1933 Nemci izvolili nekoga, za katerega so domnevali, da bo naredil red v razklanem narodu. Grdo so se zmotili in to njihovo naivnost je plačalo z življenjem na desetine milijonov ljudi.

Cesar Franc 1. je davnega 1821. leta, v času Metternichovega absolutizma ljubljanskim profesorjem dal naslednji nasvet: 'Ne potrebujem učenjakov, temveč le pridnih državljanov, in tako mi vzgajajte mladino. Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem.' Zdi se, kot bi nekateri še danes živeli v tistih časih. Ne prenesejo, da jim kdo 'ugovarja', da pove svoje mnenje, da izrazi kritičen pomislek. To pač ne gre skupaj s tako zaželeno 'poslušnostjo'. Če kakšna glava štrli iz povprečja, jo odrežemo kot zeljnato glavo. Takšna vzgoja se začne zgodaj, že v vrtcu in se nadaljuje tudi potem. Nekateri se nikoli ne odrešijo njenega škodljivega vpliva. Nihče pri zdravi pameti ne zagovarja, da moramo odmisliti vsako urejenost, vsak red, vsa pravila. Sanje anarhistov, da bomo v prihodnosti lahko živeli brez nadzora, brez družbenih struktur, popolnoma svobodni, so seveda skrajno naivne, celo nevarne. A nič manj niso nevarne tiste tendence, ki so tako prisotne zadnje čase: da potrebujemo za urejanje razmer, kjerkoli, trdo roko, še več pravil, odpovedovanje mišljenju, kritičnosti, in iz tega izhajajoče kreativnosti. Problemov v družbi se na tak način, se pravi z vojaško miselnostjo, ne rešuje.

Seveda pa v vsaj enem primeru tudi striktna poslušnost pripelje do kvalitativnega preskoka. A ne poslušnost avtoriteti, ampak samemu sebi. Če prenehamo poslušati, kaj nam govori tisti slavni 'daimon', ki se skriva v nas samih, izgubimo ta stik. Postanemo ujetniki želja nekoga drugega. Živimo življenje, ki nam ga je določil, zapisal, ukazal, nekdo drug. Tudi če je to storil dobronamerno, ne pomeni, da nam to res koristi. Koliko nesrečnih eksistenc se je razvilo zaradi neodločnosti in 'poslušnosti'?

Ko nam kdo ukaže, naj skočimo v blato, raje malo premislimo. Čeprav nam ga slika z rožnatimi barvami…

Slika: Ivo Prančič. Brez naslova, 2019, 200 x 100cm, postavitev

Ivo Prančič, slovenski slikar. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu. Dve leti kasneje je pri istem profesorju končal še slikarsko specialko. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih.

Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerija v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, na Hrvaškem, v Črni Gori, itd., na skupinskih razstavah po vsem svetu. Leta 2013 je junija izšla razkošna monografija o njegovem delu, s številnimi reprodukcijami njegovih slik.

Za svojo ustvarjalnost je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1996 je prejel štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Zelo rad ima tudi merlot in rad kolesari.