Na vsebino

Pred nosom ... (57)

Lev in miška: prilika o enaki krivdi…

Občutek za pravičnost je vsajen globoko v nas. Ne deluje vedno, včasih ga preglasijo sebični interesi, ga zamegli sovraštvo, nevoščljivost ali privoščljivost, a vseeno se v nas nekaj hitro zgane, če recimo na cesti vidimo koga, ki maltretira manjšega in bistveno šibkejšega od sebe: vemo, komu moramo pomagati, koga moramo ošteti in za koga moramo zastaviti svojo besedo. Dvomim, da bi recimo kdo pohvalil petletnika, ki bi klofutal otroka v vozičku. Ali moškega, ki bi se grdo znašal nad kakšno žensko. Skrajno občutljivi smo celo takrat, če kdo muči žival ali se znaša recimo nad drevesom.

Star pregovor pravi, da sta za spor ali prepir potrebna dva. Nedvomno to drži, vprašanje se seveda postavi, kdo je začel z nadlegovanjem, kdo je prvi vrnil, kdo nadaljeval, kdo ni popuščal itd. Posploševati je težko: če v državo vdre sovražnik, se imamo pravico braniti in zelo težko bi kdo zagovarjal tezo, da nosi napadeni enako odgovornost za spor kot napadalec. Nekako samoumevno se nam zdi, da omenjeni pregovor ni najbolj primeren za razumevanje porazdelitve krivde, vsaj ne v vseh primerih.

Če se kregata lev in miška, kateri izmed njiju mora prvi narediti korak nazaj? Pravimo, da 'pametnejši' popusti. Kaj pa če lev ni pameten? Se mora miška podrediti in zbežati v luknjo? Menim, da bi že petletnik moral pravilno odgovoriti na to vprašanje, na katerega odgovor je seveda nedvoumen: lev. A vseeno se najde precej ljudi, ki vehementno trdijo, da se mora pač umakniti miška, verjetno zato, ker naj bi veljal univerzalni zakon 'močnejšega'. Ker je tako pač v naravi, pa naj bo še med ljudmi. Če petletnik ščipa dojenčka v zibki, ta pa nemočno brca in se jezi, sta torej 'enako' kriva za spor? So bili Judje enako krivi za to, kar se jim je zgodilo v uničevalnih taboriščih, kot Hitler, ki je to ukazal? So bili Armenci enako krivi kot Turki, ki so nad njimi izvedli genocid? Prvotna ljudstva v Amerikah si torej delijo pol krivde s konkvistadorji, ki so jih zavojevali in povzročili množično umiranje zaradi bolezni, ki so jih slednji prinesli s svojimi 'darovi'?

Kdor se ne strinja, se mora torej umakniti, utihniti, drugače je enako kriv za spor, ki se zaradi tega lahko razvije?

Takšna teza lahko velja le v primeru, ko se soočita, skregata, padeta v spor približno enakovredna nasprotnika. Če eden izmed njiju nastopa s pozicije moči, še posebej v primeru, če je sam naredil prvi korak, je gotovo bolj odgovoren za ureditev razmer. Miška takšnega spora preprosto ne more razrešiti, med njima torej ne vlada simetrija.

Kot večina mladostnikov ali otrok sem se tudi jaz tu in tam malce znesel nad mlajšim bratom. Pogosto sem ga dražil, če pa se je uprl, jih je za 'nagrado' včasih še dobil. Seveda sem nesramno izkoriščal svojo prednost v višini in teži. Na to svoje početje nisem posebno ponosen, kako bi le bil, čeprav je tudi to del odraščanja, se je pa nekajkrat zgodilo, da sem moral pred njim, ko ga je prijela sveta jeza, pobegniti. Bil je pač zelo spreten v metanju kamnov ali česarkoli, kar se mu je znašlo v rokah. Nekoč sem zadnji trenutek sklonil glavo, ključi od vrat pa so švignili za las mimo in okenska šipa se je sesula. Starša sta za škodo, ki jo je dejansko povzročil bodoči rokometaš, upravičeno obtožila mene. Sploh ni bilo dileme, nobeno sklicevanje na 'simetrijo odgovornosti' ni pomagalo.

Kako lahko torej nekaterim pride na misel, da mora tudi medčloveškim odnosom vladati surova darvinistična logika, tekmovanje, v katerem je zmagovalna samo ena stran, ki je recimo številčnejša ali na kak drug način močnejša? Pa pustimo ob strani dejstvo, da tim. darvinizem ne pomeni le borbe na življenje ali smrt, ampak ga zaznamujejo tudi sodelovanje, empatija in pomoč šibkejšim, dejstvo je, da se moramo svoji naravi upirati, poskušati omejiti negativne instinkte, ki nas tako pogosto zapeljejo na napačno stran, v uničevanje,

Mogoče bi morali tisti, ki so pozabili na to preprosto, petletniku jasno logiko, znova obiskati živalski vrt. Miške jim bodo hvaležne, lev pa tudi ne bo imel nič proti…

Slika: Silvester Plotajs – Sicoe: Art is My Bread, 2018, olje na platnu, 100 x 200 cm,

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavil tudi samostojno. Njegova dela visijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj