Pred nosom ... (61)

Tiho teče Koupa river ...

Ko pride poletje, ga verjetno ni Belokranjca, ne glede na to, kje se trenutno nahaja, kje živi, ki ne bi pomislil na to, kako lepo bi se bilo potopiti v osvežujočo vodo in malo zaplavati. Potem pa poležati v bližini reke in poslušati šumenje vode. In pustiti mislim, da odplavajo čez obzorje, na katerem se počasi premika kak oblaček.

V senci pradavnih poletij: ta Udovičev verz je zame eden najlepših opisov poletja, dehtenja opoldanske vročine, vonja po pokošeni travi, hrepenečih pogledov v daljavo, nostalgije za mladostjo, spomina na ljudi, ki jih ni več. Tistih trenutkov, ko se ti zdi, da se je vse ustavilo, da se sedanjost s težavo kobaca naprej ali se razteguje v navidezno neskončnost, ki ob osvobajajočem občutku širjave prikliče tudi pezo časa. Ki jo tako zlahka spere voda iz reke.

Češčenje Kolpe nam je, kot se reče, položena že v zibko. Komaj si zmožen samostojno sedeti, te starši ob prvi priliki posadijo v kakšno plitvo kotanjo, da malo čofotaš, mečeš kamenčke in se ti ta blaženi občutek mokrote zaleze v kosti. Vrišč otrok, prvi nerodni poskusi plavanja, najprej samo navideznega, ko smo pred prijatelji goljufali in si pomagali s skrito roko, s katero smo se oprijemali dna, potem pa, ko sem napačno presodil globino nekega tolmunčka v Podzemlju, iz strahu začofotal in splaval. Gremo na Kolpo! In smo šli, znova in znova.

Najizraziteje sem Kolpo doživel takrat, ko sem trinajstleten šel z očetom na večdnevno čolnarjenje, od Broda na Kupi navzdol. Trije kanuji, počasno krmarjenje med brzicami, opozarjanje na skrite kamne, ki bi lahko poškodovali čoln, pljuski rib, lesketanje kamnov pod gladino, bleščava jasnega dne, postavljanje šotorov v večernih urah, kurjenje ognja, pripovedi očeta in njegovih prijateljev. Ate je pogosto zapel en prirejen napev iz njegove mladosti: 'Tiho teče Koupa river, tiho pada tamna noč, samo jedan Little Joe…' Zabavno in magično. Nepozabna je bila tudi izkušnja divjine ob reki, ki si jo takrat še lahko ujel. Kampov ob reki je bilo za vzorec, ni bilo strogega obmejnega režima, zato smo se lahko ustavljali, kjer koli smo želeli. Nihče ni prišel mahat s kakšno izkaznico ali posestnim listom, s katerim bi ti zagrenil večer. Zjutraj smo tabor podrli, vse lepo pospravili in odveslali naprej. Razen nekaj starih kopališč preprosto nisi srečal človeka. Kot bi bil v kakšni eksotični divjini, ob Mississippiju.

Pred nekaj dnevi smo s prijatelji obiskali Podzemelj. Danes je to zgledno urejeno kopališče, neprimerljivo s tistim iz časa moje mladosti. Veliko parkirišče, ki je ob lepem vremenu prepolno avtomobilov, na nedvoumen način priča o velikih spremembah, ki so prišle ob reko. Pri vhodu plačilo za parkirnino, ki nas, domačine, malce vznejevolji. Meni je uspelo parkirati pred vhodom, prijatelj je moral odpreti denarnico. Ko sem slišal znesek, sem obnemel in se pridušal čez višino plačila. Pa je nekdo pripomnil, da je to pač nujno. Ne moremo večno igrati na karto pristne narave, deželice prijaznih ljudi, hkrati pa stokati nad lastno nerazvitostjo in slabimi obeti za prihodnost. Gostje, ki prihajajo predvsem onstran Gorjancev vedo, da se usluge plačujejo. S tem se dviga kvaliteta ponudbe, se odpirajo nova delovna mesta, tisto, po čemer se toži nam starejšim, ki pomnimo reko še kot deviški raj, pa lahko najdeš s kakšnim daljšim sprehodom ob njej. Nekdo iz družbe je pripomnil, kako lepo nam je bilo takrat, ko smo se kot mladostniki hodili kopat. V tej izjavi se zrcali nujno napačna domneva, da današnjim mladim ni enako lepo, da 'ne znajo' uživati v tam, kar jih obkroža. Po njihovih vznesenih, veselih obrazih lahko seveda sklepamo nasprotno: dobro se imajo. Plavajo, skačejo v vodo, veselo ščebetajo in se hihitajo, za mizami v lokalu je čutiti mladostno energijo, vse je tako, kot mora biti. Kot je vedno bilo. Mladost je pač neobremenjena s tistim, kar teži nas starejše. Prepogosto nas problemi, s katerimi se srečujemo in jih poskušamo reševati, vlečejo na 'dno'. Ne zmoremo jih odložiti in sveta ugledati na svež, neobremenjen način. Hlastamo za 'zrakom' in se v ihti oklenemo koga zraven in še njega obremenimo. Bo treba spet na Kolpo…

Slika: Silvester Plotajs – Sicoe: The Doors of Perception, 2019, olje na platnu, 200 x 100cm,

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se tudi velikokrat predstavil tudi samostojno. Njegova dela visijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.