Kdor ne dela ...

Epidemija je k nam pripeljala še eno neljubo gostjo: brezposelnost. Jeseni nam baje grozijo obsežna odpuščanja, veliko težav pa imamo že sedaj, ekonomija se je skoraj ustavila ali vsaj stagnira. Marsikoga zato prijemlje tesnoba, ki jo, kako predvidljivo, pogosto stresamo navzven, po možnosti na dežurne krivce. Seveda so to lenuhi, ki so domnevno prisesani na državne jasli, ki nič ne delajo in imajo zadosti časa, da se recimo sprehajajo na protestih.

Dežurni moralisti na medmrežju širijo novice o lenuhih na socialni podpori ali državnih sredstvih, ki bi jim morali zapreti pipico in jih poslati na prisilno delo. Če pustimo ob strani dejstvo, da je med prejemniki socialne podpore tudi veliko takšnih, ki resnično ne morejo več delati, recimo zaradi zdravstvenih razlogov, je zelo naivno in seveda škodljivo pričakovati, da bi kakšne prisilne strategije imele konkretne in pozitivne učinke. Zgodovina nam daje veliko nasprotnih primerov. V gulagih v Sibiriji so politični in običajni zaporniki v nemogočih razmerah gradili megalomanske projekte. Ekonomski izračun bi gotovo pokazal, da so bili zgolj stroški nadzora nad to zastonjsko delovno silo preveliko breme za kakršne koli presežne uspehe. Da 'stroškov' milijonskih žrtev niti ne omenjamo. Enako bi lahko ugotovili tudi za prisilne delavce v nemških koncentracijskih taboriščih, pa še v kakšnem iz naših logov. Človek, ki ga v delo prisiliš ali mu ne plačaš toliko, kot pričakuje, bo le težko dobro delal. Deloval bo po liniji najmanjšega odpora, po možnosti bo naredil še kakšno diverzijo, ki bo zaustavila proizvodni proces, kar mu bo omogočilo lagodno preživljanje drugače napornih uric. Rešitev za lenuhe je preprosta, vsem na očem, a jo le redki vidijo: zvišanje najnižjih plač, ki bi marsikaterega zabušanta prepričala, da se splača poprijeti za delo.

Kaj je sploh delo? Pri nas to temeljno človeško dejavnost pogosto razumemo na zelo arhaičen način. Dela tisti, ki se pri tem znoji, pridobiva žulje in si uničuje telo. Kdor pa sedi, kaj čečka s svinčnikom ali tipka po računalniku, sploh ne dela. Ne delajo učitelji, ki samo nekaj govorijo, ne delajo politiki, ki se samo pogovarjajo in dogovarjajo, ne delajo direktorji, menedžerji, bančniki. Ne delajo slikarji, ki se samo nekaj igrajčkajo z barvami ali risali, ne delajo glasbeniki, ki se zabavajo s petjem ali igranjem na instrumente, ne delajo igralci, ki se sprehajajo po odru, ne delajo plesalci, ne delajo pesniki, ne delajo knjižničarji, ki samo prekladajo knjige, ne delajo radijski tehniki, ki zgolj nekaj brkljajo po aparaturah, ne delajo filozofi, ki samo 'razmišljajo', filozofirajo, ne delajo niti znanstveniki, ki s kredo škripljejo po tabli in zapisujejo nerazumljive, neuporabne formule, ne delajo uradniki na upravnih enotah ali ministrstvih – brezštevilni posamezniki v poklicih, ki domnevno ne proizvajajo nič in imajo seveda čas, da se sprehajajo na protestih, kritizirajo delo politikov in drugih vodilnih, 'mi' pa jih moramo 'financirati'.

Če odmislimo fizikalno definicijo, je delo dejavnost, ki preoblikuje takšno ali drugačno stvarnost, takšne in drugačne objekte, resnične ali 'namišljene', jim doda presežno vrednost in omogoči možnost izmenjave. Za denar ali karkoli drugega. Nekdo, ki zgolj v glavi premleva o kakšnem tehničnem problemu, recimo tovarniškem tekočem traku in ta problem potem razreši s kakšno dobro idejo, je opravil veliko delo. Pogosto mnogo večje od tistega, ki potem to inovacijo tudi konkretno izvede. Zato tudi pravimo, da so ideje tako pomembne. Ko sem v ateljeju, pogosto samo gledam sliko ali slike, ki so trenutno v izdelavi, ki so obešene po stenah ali na slikarskem stojalu. Tiste ure, ko dejansko 'nič' ne narediš, nič 'konkretnega', so ključne: včasih se slika naredi 'sama'. Spoznaš, da bi jo vsaka nadaljnja poteza s čopičem uničila, pokvarila. Enako velja za vsako početje, za vsak poklic.

Ko torej kot družba sanjamo o večji 'dodani' ekonomski vrednosti na posameznika, o novi Švici, v resnici ne mislimo na večje število motik, krampov in lopat, ampak na nove ideje, ki bodo nadomestile ročno orodje ali ga vsaj postavile na drugi tir. Gotovo bo še vedno ostalo veliko poklicev, ki bodo zahtevali ročne spretnosti, a v večini tistih, ki jih imamo edine za 'delo', bodo prišli roboti in nas zamenjali. Prav hitro se bodo recimo na poljih pojavili nenavadni strojčki, ki bodo kot v kakšnem znanstveno-fantastičnem filmu sadili, zalivali, pleli in želi pridelke. V brezhibni pisarni pa bo sedel kmet v beli halji in prek ekrana nadzoroval potek 'dela'. Pa se bo še on preselil med poklice, ki jih opravljajo 'lenuhi'. Upam, da se bo to zgodilo čim prej …

Slika: Erik Mavrič: Nepričakovani obiski v Rozariju, 2020, oglje na papirju, 200x160cm

Erik Mavrič (1979, Koper) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2004 ter magistriral leta 2008. Do sedaj se je predstavil na številnih samostojnih razstavah, nazadnje v Galeriji Insula v Izoli (2019). Sodeloval je tudi na več skupinskih razstavah. V času študija je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (2002). Živi in ustvarja v Krškem.