Pred nosom ... (66)

Pssssssst?

Zadnje čase pogosto slišimo besedno zvezo 'kultura črtanja', prevod angleške 'cancel culture'. Nanaša se na zelo razširjen pojav, ki zaznamuje predvsem družbeno dogajanje v razvitih zahodnih demokracijah, prisoten pa je tudi pri nas. V njem se na paradoksalen način združujeta dva nasprotujoča si procesa: na eni strani prizadevanja za pravice marginaliziranih ali zatiranih družbenih skupin, na drugi strani pa stigmatizacija kakršne koli razprave o teh istih problemih. Na eni strani torej legitimen in nujen boj za pravice in osvoboditev, na drugi strani prepoved ali vsaj oviranje razprave, cenzura, nesvoboda. Zanimiv paradoks je tudi dejstvo, da so tovrstne odprte razprave pred desetletji ali stoletji preprečevale najbolj konservativne družbene sile, danes jih pogosto preprečujejo ali ovirajo najbolj napredne. Ta proces lepo ponazarja, kako se lahko včasih v začetku najboljše namere postopoma izjalovijo in spremenijo v svoje nasprotje.

Svoboda govora danes velja za največjo vrednoto, vendar se zdi, da o določenih stvareh in problemih ne smemo razpravljati, čeprav podatki in trendi kažejo, da bi morali. Seveda je jasno, da so določeni procesi, ki smo jih v sodobnem svetu v veliki meri skoraj povsem izkoreninili, dejansko nepovratni ali bi vsaj morali biti takšni. Rasizem, suženjstvo, pedofilija, nasilje nad ženskami, otroki, istospolnimi, itd., se pravi teme, ki naj bi jih že zdavnaj presegli, se vračajo v razpravo, pravzaprav jih nekateri poskušajo znova vzpostaviti kot nekakšno družbeno normo. Škodljiva tabuizacija, prepoved razprave, je s seboj prinesla torej svojo skrajnost. Tudi pri nas si recimo danes nekateri prizadevajo, da bi kot država odstopili od Istanbulske konvencije, ki prepoveduje nasilje nad ženskami in nasiljem v družini. Si resnično to želimo? Možak, ki je pred kratkim udaril prijateljevo ženo, ker je po nesreči s svojim 'cenenim' avtomobilom odrgnila njegovo pregrešno drago limuzino, je očitno enakega mnenja.

Popolna prepoved ne prinese rešitve, ampak probleme zaostri. Američani so pred skoraj sto leti naredili škodljiv eksperiment. Vplivne konservativne sile so dosegle prepoved točenja alkohola. Rezultat? Poraba verjetno ni bila bistveno manjša, organizirani kriminal pa se je močno okrepil in povzročil veliko družbene škode. Zrasel je recimo Al Capone. Po nekaj letih so Američani spoznali, da je bila prepoved napaka in so točenje pregrešne tekočine znova dovolili, 'osvobodili'. Seveda ne povsem. Porabo so regulirali, jo obdavčili, začeli izobraževati javnost o škodljivih posledicah zlorabe in to je verjetno edina prava pot za obvladovanje takšnih problemov. Gotovo bi enako morali storiti tudi za druge opojne substance, ki tako zaposlujejo dežurne moraliste. Primerov takšne napačne strategije je ogromno. Če nam ni recimo dovoljeno razpravljati o razlikah med spoloma, ni možno vzpostaviti učinkovitih mehanizmov za odpravljanje še vedno prisotnih diskriminatornih praks. Če si ne priznamo, da določeni kulturni obrazci omogočajo plodna tla za spodbujanje nasilja ali za razcvet kriminala, razlog za oviranje razprave pa je domnevna zaščita marginaliziranih družbenih skupin, v katerih so ti razširjeni, potem bomo problem težje rešili ali sploh ne. Elitam takšni konflikti seveda koristijo: za paravanom kulturnih bojev se odvija realna politika, ki je prežeta s kapitalskimi interesi. Mi se kregamo zaradi pravic marginalnih skupin, oni pa mirno pobirajo smetano…

Nedavno sem prebral nek komentar, v katerem avtor trdi, da je rešitev pred tem škodljivim procesom kulture črtanja povratek k tradicionalnim vrednotam, ki jih seveda, kako bi bilo drugače, zagovarjajo mini diktatorji v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Kakšen cinizem! Tradicionalne kulture so bile neizpodbitno najpomembnejša, osrednja mesta vsakršnih zapovedi in prepovedi. Prototipi kulture črtanja. Šele sodobna civilizacija je s pomočjo razsvetljenskih načel, ki so bila v veliki meri utemeljena v antični kulturi, vzpostavila pogoje za postopno ukinjanje nepotrebnih ali celo škodljivih prepovedi. Odprta družba pa na žalost omogoča tudi občasni razcvet tendenc in gibanj, ki stremijo k njeni ukinitvi. Ideal svobode lahko torej nekateri izrabijo za postopno, prikrito ali celo odkrito prizadevanje za ponovno postavljanje mej, izključevanje 'manj enakih' in celo teror.

Če ne bomo omogočali razprave o določenih vročih temah – v dostojnem, civiliziranem okviru, v katerega seveda ne sodi žaljivi in sovražnost spodbujajoči govor nekaterih politikov, - se bo kmalu pojavil nekdo, ki bo ob prvi priliki prepovedal še marsikaj drugega …

Slika: Erik Mavrič: Risba, 2019, oglje na papirju

Erik Mavrič (1979, Koper) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2004 ter magistriral leta 2008. Do sedaj se je predstavil na številnih samostojnih razstavah, nazadnje v Galeriji Insula v Izoli (2019). Sodeloval je tudi na več skupinskih razstavah. V času študija je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (2002). Živi in ustvarja v Krškem.