Pred nosom ... (67)

Idila ...

Življenje na podeželju, v bližini narave, je marsikomu ideal. Pravzaprav skoraj vsakomur. Pred leti je umetniški par Komar in Melamid izvedel projekt 'Ljudje so izbrali', nekakšno anketo, ki naj bi pokazala raznolikost okusov ljudi po svetu v zvezi s pokrajino, ki jim je všeč. Rezultat ju je osupnil, tudi strokovna javnost je bila nejeverna, saj se je izkazalo, da imajo vsa ljudstva na svetu, ne glede na to, kje živijo – v puščavi, v gorah, savanah, v gozdovih, na večnem ledu, v velemestih ali vaseh -, zelo podoben 'ideal' najbolj zaželene pokrajine. Skoraj vsi, sodelovali sta baje kar dve milijardi ljudi, so kot najlepšo pokrajino, ki naj bi jo potem umetnika tudi naslikala, presenetljivo opisali prvotno pokrajino, v kateri se je gibal naš daljni prednik v Afriki. Travnata, plodna ravnica, na redko posejana z drevesi, med katerimi se giblje reka, v daljavi modrikaste gore. Skeptiki so rezultat ankete pripisovali vplivu popularne kulture, uniformiranim, standardiziranim podobam na koledarjih ali na promocijskih tiskovinah. Vendar to ne razloži dejstva, da so v nas očitno prisotni neki mehanizmi, zapisani v genih, ki vplivajo na našo izbiro. Ta rajska pokrajina je skozi dolga sto tisočletja na nek način postala nekak kolektivni arhetip. Zadnjih nekaj deset tisoč let očitno ni bilo dovolj, da bi ta arhetip poniknil ali da bi ga zamenjal nov, sodobnejši, ki bi izhajal iz izkušnje velemest.

Seveda to ne pomeni, da ga sprejemamo čisto vsi. Woody Allen je večkrat izjavil, da ne more živeti brez New Yorka, ki je dejansko čisto nasprotje te rajske pokrajine. Če bi bil ta instinkt res tako močan, v sodobni civilizaciji ne bi bil tako vseprisoten trend preseljevanja v večja mestna središča. Podeželje se prazni v večini sveta. Razlog pa seveda ni v domeni estetskega, ampak zadeva prirojeno pragmatičnost živih bitij. V naravoslovnih oddajah ali v poročilih velikokrat zasledimo zgodbe o divjih živalih, ki suvereno zasedajo mesta. V naši hiši smo imeli dalj časa na podstrešju kuno, ki je naredila veliko škode, pregnal pa sem jo šele s tem, da sem postavil star radijski sprejemnik, ki noč in dan predvaja tretji program, klasično glasbo. Kune torej niso najbolj glasbeno izobražene, a o tem kdaj drugič. Živali se presenetljivo naseljujejo tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Lisice, šakali, že omenjene kune, podlasice, po nekaterih mestih na severu se sprehaja jelenjad, losi, celo severni medvedi. Ko jih opazujemo, si nevede mrmramo v brade: 'Zakaj niso raje tam, kjer jim je najlepše, v svojem naravnem, 'tradicionalnem' okolju?' Če bi znale govoriti, bi nam živali verjetno rekle, da je v mestih pač več hrane, za katero se ni treba truditi. Samo prevrneš smetnjak ali skočiš vanj, pa si sit kot boben. Pravzaprav bi nam živali lahko odgovorile s protivprašanjem. Tudi mi bežimo iz idilične vaške pokrajine, kjer bi si lahko pridelovali zdravo in okusno hrano, ki jo domnevno tako cenimo. Raje imamo trgovske centre.

Kakorkoli, večina Zemljanov je torej razdvojena med željo po lagodnejšem življenju in višjim standardom, ki je lažje dosegljiv v večjih mestih, in arhetipskim hrepenenjem po hiški v zelenju, z lastnim vrtom in nepogrešljivo jutranjo kavico v simfoniji ptičjega petja. Idila, ki jo žal včasih zmotijo tudi kakšno krakanje. Realno ali simbolno. Podeželje ob svojih prednostih, zelo izrazito se je to izkazalo v času zadnje epidemije, ko vaščani skoraj nismo opazili razlike v primerjavi z običajnim življenjem –sprehodiš se okrog hiše, greš na daljši sprehod v okoliške gozdove –, skriva tudi neprijetnejše plati. Povsod prisotna negativna selekcija, ki je ravno tako del naše evolucijske dediščine – alfa samec vse tiste sposobnejše, ki ogrožajo njegov dominantni položaj, prežene v izgnanstvo, jih 'izobči' – se v manjši okoljih pokaže še izraziteje. Sposobnejši posamezniki hitro uvidijo, da v takšnih situacijah nima smisla izgubljati časa in energije, zato se izselijo tja, kjer je tovrstnih potencialnih šikaniranj manj. Ali pa je več priložnosti. Razvpiti lokalni šerifi lahko vladajo le v manjših okoljih, kjer je kritičnih glasov manj. In s takšnimi in drugačnimi političnimi bombončki kupujejo pozornost predvsem ruralnega dela prebivalstva. Asfaltna pot tukaj, mrliška vežica tam, pa so glasovi 'doma'. Izobraženih ljudi, ki pričakujejo od svojega okolja več na številnih področjih, je mnogo manj kot v večjih mestih, zato nimajo tolikšne politične teže in se njihove glasove po navadi ignorira. V škodo vseh nas. Ko to spoznajo tudi mladi, voz, ki počasi leze v prepad, še pospeši. Mladi se izselijo, ostanejo le politični preračunljivci, nasledniki svojih mentorjev, mesteca in vasi se sprva spremenijo v spalna naselja, ob prvi večji gospodarski krizi pa hitro postanejo idilična počitniška naselja. Z nekaj upokojenimi domačini, ki se nostalgično spominjajo otroškega direndaja. Tiste, ki bi lahko s svojimi idejami odpirali nove poti in peljali voz naprej, pa občasno v sanjah obiščejo podobe idile, ki so ji ubežali …

Slika: Erik Mavrič, Risba, 2019, 30 x 20 cm, oglje na papirju

Erik Mavrič (1979, Koper) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2004 ter magistriral leta 2008. Do sedaj se je predstavil na številnih samostojnih razstavah, nazadnje v Galeriji Insula v Izoli (2019). Sodeloval je tudi na več skupinskih razstavah. V času študija je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (2002). Živi in ustvarja v Krškem.