Pred nosom ... (68)

Domoljubje…

Odkar imamo državo, se oglašajo zaskrbljeni glasovi tistih, ki tožijo nad pomanjkanjem domoljubja pri Slovencih. Ne izobešamo zastav, ne pojemo domoljubnih pesmi, v šolah se otrok nič ne poučuje o tej vzvišeni temi, včasih naj bi se celo sramovali pripadnosti lastnemu narodu, itd.

Ne morem si kaj, da se ne bi spomnil rituala, ki smo ga osnovnošolci v nekih drugih časih ponavljali na začetku vsake ure. Učiteljica ali kak izbran učenec je izrekla vzneseni 'Za domovino!', razred pa je bučno odgovoril: ' S Titom naprej!'. V nižjih razredih se mi je to sicer zdelo normalno, celo spodbudno in nujno, v višjih razredih pa sem postopoma zaslutil, da je s takšnim zaklinjanjem nekaj narobe. Začutil sem, sprva zelo nejasno, da se za takšnimi predstavami skriva tudi nekaj temačnega, prav nič prijetnega. Že dolgo vem, da so nas tako pripravljali, vzgajali v poslušne 'domoljube'. Da bomo pridni in delovni, predvsem pa: da se ne bomo pritoževali. In da bomo, če bo treba, strumno prijeli za orožje in ga uperili v 'sovražnika'.

Kdo je torej domoljub? Tisti, ki vzneseno vihti slovensko zastavo in vpije 'kdor ne skače ni Slovenc'? Verjetno marsikdo izmed teh. Ni pa to nujni pogoj. Še posebej takrat, ko zraven priskoči, pogosto samodejno, še pretirani, toksični nacionalizem, apriorno sovraštvo do pripadnikov drugih 'ras' in kultur, ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, homoseksualcev in podobnih marginalnih skupin. Takrat v resnici prenehaš biti domoljub. Pa če se tega zavedaš ali ne: v strupenem ozračju, ki se tako razvije, postane 'dom' za marsikoga prostor, v katerem ni več možno živeti. V ZDA je blaženi Trump neonacistične skupine označil za domoljubne, njihove pripadnike pa za 'dobre' ljudi. Če smo še tako prizanesljivi, bomo recimo pripadnika KKK le stežka imenovali za domoljuba.

V skrajnih časih, ko recimo grozi, da v naš prostor vdre zavojevalec, je seveda jasno, kaj pomeni biti domoljub. Braniti se je častno in nujno, ne zmorejo pa tega vsi. Ni vsak za vojaka, lahko pa po svojih močeh prispeva in v ključnih trenutkih naše zgodovine je bilo ljudi, ki so podpirali svojo vojsko in pogosto držali glavo v torbi, čeprav niso imeli v rokah orožja, vedno več kot samih borcev.

Domoljub tudi ni nujno lojalen svoji državi, še posebej takrat, kadar jo oblast pelje v napačno smer. Ko so Einstein, in še mnogi drugi znanstveniki, umetniki, intelektualci, pobegnili v Ameriko, jih svet in vsaj nekateri njegovi sodržavljani niso imeli za izdajalce, izmečke ali kaj podobnega iz repertoarja 'pravih' domoljubov. Njihovo dejanje je bilo v resnici domoljubno. Eden naših največjih disidentov, Ivan Pučnik, se je zaradi svojega nasprotovanja tedanji oblasti znašel v zaporu. Danes ga imamo za enega največjih 'sinov' domovine. Malo pred tem je podobna usoda doletela enega največjih pisateljev, Vitomila Zupana. Zaradi svojih provokativnih dejanj, 'nedomoljubnega' norčevanja iz tedanjih oblastnikov je bivši partizan in ilegalec pristal v strogem zaporu. Najbolj je odmeval telefonski klic, ki ga je v zgodnjih jutranjih urah s svojo pivsko druščino naslovil na partijsko vrhuško in jo večino z novico, da so v Jugoslavijo že vdrli Rusi, nagnal v panični beg na letališče. Pravi domoljubni beg. Ko prebiramo njegovo izjemno knjigo Levitan, ki opisuje svoje zaporniške izkušnje, v njih ne vidimo izpovedi 'izdajalca', ampak nekoga, ki mu je prekleto mar, v kakšni državi živi. Ki mu je torej dom, na nek način globoko pri srcu. Kljub ostrim, mestoma ciničnim zapisom.

Domoljubje se torej lahko manifestira tudi v na videz 'nedomoljubni' drži, v kritiki stanja v domovini, tako kot na mnogo nižjih nivojih: tisti ki opozarjajo na napake v ustanovah, podjetjih in si jih prizadevajo odpraviti, so pomembnejši za dobrobit vseh nas od tistih, ki vihtijo zastave v rokah in iz njihovih grl donijo vznesena, visokoleteča gesla o pripadnosti in pokornosti. Pripadniki famozne varde so v tem smislu zelo problematični. Na identičen način, samo v drugem jeziku, tako mi je povedala soseda, ki je preživela nedavno vojno v Bosni, so začeli meje varovati bradati možje s kokardami na kučmah. Ni trajalo dolgo, pa so v roke prijeli nože in se obrnili proti svojim sovaščanom, someščanom. V imenu domoljubja, seveda.

Ko torej vidimo kakšnega umetnika, aktivista, intelektualca, kogarkoli, ki svoje nestrinjanje z oblastjo javno in artikulirano izraža, nam morajo skozi možgane poblisniti podobe iz prejšnjih časov, v katerih so se pozicije domoljubov in nasprotnikov domovine lahko hitro zamenjale. Malce previdnost in tolerance torej, drugače bo tistih 'naših', ki se bodo želeli preseliti nekam drugam, v tujino, še bistveno več …

Slika: Nina Čelhar: Zjutraj, 2017, akril na platnu, 40 x 50 cm.

NINA ČELHAR (1990, Postojna) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu (Nemčija). Pripravila je več samostojnih in sodelovala na vrsti skupinskih razstav v Sloveniji, kot v tujini. Prejela je več priznanj, njena dela so umeščena v privatne kot javne likovne zbirke (med drugim Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani). Živi in dela v Ljubljani.