Pred nosom ... (69)

Maske padajo…

Eden zabavnejših spominov na služenje vojaškega roka je bilo goljufanje pri uporabi zaščitnih mask. Ker slednja ni preveč kompleksna stvar, so rekruti že zdavnaj ugotovili, da si z odstranitvijo preprostega gumijastega tesnila močno olajšaš dihanje. Seveda te takšna maska ne ščiti več pred bojnimi strupi, je pa vaja, ki jo moraš izvajati, bistveno lažja. Fantje, ki si tega niso upali storiti, ker je ob odkritju grozila kazen, so po napornih vajah kar obležali na tleh. Ob tem nedolžnem, pobalinskem početju nam je bilo seveda jasno, da bi v konkretnem primeru, ko bi nas zares obdal strupen bojni plin, hudo nasrkali. Zavedali smo se torej, da bi morali v resnični situaciji famozno 'dihtungo' pustiti v maski, ki bi bila edina zaščita pred gotovo smrtjo.

Nam, osemnajstletnim mlečnozobcem je bilo torej kristalno jasno, da so argumenti vojaških avtoritet prepričljivi in da bi jih v določeni situaciji morali upoštevati. Danes pa imamo po svetu cele množice ljudi, tisoče, sto tisoče, milijone, ki se v zahtevnih razmerah epidemije na avtoritete požvižgajo in se recimo sklicujejo na domnevno prakticiranje osebne svobode. Učiteljica na lokalni šoli vehementno zavrača nošnjo maske z abotnimi argumenti, ki so zrasli na zelniku 'mojstrov' zarotniškega mišljenja. Na socialnih omrežjih horde 'strokovnjakov', katerih edina 'izobrazba' je deskanje po spletu, vehementno zavračajo celo najbolj jasno prepričljive argumente znanstvenikov. Zadeva je še mnogo resnejša: ljudje ne razumejo, da se moramo kot družba, če želimo normalno delovati, držati nekaterih pravil, kljub temu, da ne zagotavljajo popolne zaščite pred morebitnimi nesrečami. Na Zahodu smo se v večini primerov odločili za vožnjo po desni strani ceste. Čeprav se lahko zgodi, da kak pijani ali z adrenalinom prežeti mladec zapelje na avtocesti ali na lokalni cesti po našem, se pravi napačnem voznem pasu, in bi bilo torej bolje, da bi vozili v tistem trenutku po levem delu cestišča, to še ne pomeni, da bi odločitev za to, po kateri strani se voziti, prepustili 'osebni svobodni pobudi' posameznika. En dan bi vozil po levi, naslednji bi si zaželel po desni, kak dan pa bi vijugal med črtami na sredini. Nesporno bi bilo zabavno, a dvomim, da bi užitek trajal. Kot posamezniki moramo torej sprejeti pravila obnašanja v družbi, čeprav nam njihovo upoštevanje ne zagotavlja popolne varnosti. Kot nam popolne varnosti ne zagotavlja uporaba maske. A že bežen premislek nam pokaže, da je njena uporaba koristna, saj zmanjšuje možnost prenašanja okužb. Kar je v širjenju virusa zelo pomembno: čim več ovir mu moramo postaviti, da se bo počasneje širil in nam omogočil pridobiti čas, v katerem bi lahko odkrili kakšno učinkoviti zdravilo ali cepivo. Zanašati se na famozno 'precepljenost', da bi torej virusu kar pustili prosto pot, je grozljiv scenarij: število mrtvih v državah, kjer znanosti in stroki - kljub temu, da gre za zahodne države, ki so zrasle ravno z njuno pomočjo – je preprosto nesprejemljivo. Nobena relativizacija z argumenti, da je šlo pač za starejše ljudi, ki bi itak umrli (kakšen grozljiv cinizem!), nas ne bi smela pomiriti.

Na medmrežju je nekdo duhovito komentiral, da se povprečen Slovenec (in Hrvat, itd.) ne razburja zaradi družbenih anomalij, iz tira ga ne spravijo nečednosti političnih elit, ki jih razkrivajo mediji, ne vznemirja ga brezposelnost, beg mladih v tujino itd., ko pa kdo samo omeni besedico 'maska', pa dobesedno znori in je za to 'svobodo' zmožen storiti vse. Še dobro, da nimamo tako liberalne zakonodaje za posedovanje orožja.

V tem boju proti 'elitam', ki bi nas rade prestrašile, potem pa prek cepiv 'čipirale', zaskrbljeno sodeluje celo del študentske populacije. Nek komentator je opozoril še na eno zanimivost. Na demonstracijah z ramo ob rami stojijo 'new age hipiji' in skrajni desničarji, v principu svobodomiselni posamezniki, ki jim je najvišja vrednota toleranca do drugih, v skupnem zboru s tistimi, ki jim je najvišja vrednota arijska rasna čistost. To je res presenetljiv dokaz, da tim. kognitivna disonanca ne izbira žrtev, podležejo ji celo visoko izobraženi, etično 'široki' ljudje. Zapadejo v stanje, v katerem niso zmožni dojeti, da ti peklenski načrti, ki naj bi jih izvajale svetovne elite, nimajo pravega motiva. Tistim, ki bi radi še bolj odebelili svoje milijarde, ni v interesu zmanjšanje števila svetovne populacije, ne čutijo potrebe, da bi dodatno investirali v 'sledilne mikroskopske čipe', ko pa to vlogo, praktično zastonj, učinkovito opravljajo naši pametni telefoni. Kolateralna žrtev te 'borbe za svobodo', bi lahko bila torej ravno svoboda.

Razumljiv je pomislek, da je težko zdržati osem ur na delovnem mestu z masko na obrazu, čeprav recimo kirurgi oz. zdravniki to počnejo še zaviti v nepredušne kombinezone, pa so očitno še kar zdravi in prisebni in jim po žilah ne patruljirajo čipi. In jih še ni zastrupil ogljikov dioksid, kot trdijo 'deskarji'. Pogled na kirurga, ki šari po odprti trebušni votlini, hkrati pa nima zaščitne maske, bi verjetno nagubal čelo celo najbolj gorečemu demonstrantu.

Tistih pet, deset ali petnajst minut v zaprtem prostoru, ko hodimo po šolskem hodniku ali trgovini, bi torej res moral vsak zdržati …

Slika: Nina Čelhar: Hydrangea I, 2018, akril na platnu, 50 x 70 cm.

NINA ČELHAR (1990, Postojna) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu (Nemčija). Pripravila je več samostojnih in sodelovala na vrsti skupinskih razstav v Sloveniji, kot v tujini. Prejela je več priznanj, njena dela so umeščena v privatne kot javne likovne zbirke (med drugim Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani). Živi in dela v Ljubljani.