Pred nosom ... (7)

Hojte, pridite k nam ...

Dober teden je minil od Jurjevanja, ene najpomembnejših belokranjskih kulturnih prireditev. Organizatorji in sodelujoči bodo verjetno opravili nujne analize, prešteli dosežke in pomanjkljivosti. Mi, obiskovalci in gosti, pa bomo razmislili, kakšne vtise smo odnesli in kaj bo ostalo trajno zapisano v našem spominu.

Po štirih letih se je prireditev znova vrnila v jurjevanjsko drago, ki je za mnoge zanjo še vedno sinonim. Zame je to korak nazaj, upam in verjamem, da samo začasen, kar mi je zatrdil tudi eden izmed članov organizacijskega odbora. Pogled na delovišča v mestnem jedru zadostuje, da takšno odločitev res sprejmemo kot trenutno najboljšo. Organizacijski odbor naj bi stremel k temu, da bi za prireditev izkoristili obe lokaciji, to se mi zdi vsekakor spodbudno. Velik del obiskovalcev si poleg kulture, koncertov, festivala, namreč želi tudi sproščene zabave. Ekipa, ki je prireditev vodila zadnja leta, očitno tega ni razumela najbolje. Seveda je bilo smiselno in nujno prireditev spremeniti v festival, vendar bi vsaj deloma morala ostati tudi ljudska zabava, prostor za veselo druženje. Mestno jedro Črnomlja bi takšen koncept zlahka preneslo. Če z Vinsko vigredjo uspeva Metličanom, bi lahko tudi Črnomaljcem. Zadnjič sem v ožjem mestnem jedru naštel devet površin (!) - trgov in parkirišč različnih velikosti - , na katerih bi se lahko odvijal mnogovrsten program. Ti prostori so med seboj ravno prav oddaljeni, da se glasbene skupine ob primernem ozvočenju (ali celo brez njega!) ne bi motile, tudi če bi igrale hkrati. Zraven bi lahko bile seveda stojnice s hrano, pijačo in spominki. Potencial glavne ulice je še mnogo večji. Pri tem nisem štel ne Majerja, ki je v neposredni bližini, ne jurjevanske drage, ki je petsto metrov stran, se pravi deset minut hoje. Črnomelj ima torej v primerjavi z Metliko boljše pogoje, pa jih do sedaj nismo znali dobro izkoristiti. Seveda je prvi pogoj, da se lahko podamo na to pot, urejeno mestno jedro. Na tem področju do sedaj nobena občinska garnitura ni bila najbolj uspešna. Nismo edini, ki imamo težave z opustelimi ulicami, ki jih 'krasijo' predvsem prazne izložbe in oluščene fasade, a mogoče smo med tistimi redkimi, ki jim ni uspelo narediti niti vseh osnovnih korakov.

Zavedam se, da je lahko stresati 'pametne' iz varne razdalje, pa bom vseeno tvegal. Zadnja leta se mi je večkrat zazdelo, da prireditev stagnira, da se ne razvija, da se program ne širi in da potenciali niso dovolj izkoriščeni. To so mi v pogovorih omenili tudi številni prijatelji in znanci.

Temeljno vprašanje, ki si ga moramo vsi skupaj zastaviti je dejansko preprosto: koga si želimo kot gosta na Jurjevanju? Katera je ciljna publika? Če si želimo ljudi, ki pričakujejo predvsem hrupno zabavo ob popularnih vižah, potem prizorišče v dragi zadostuje. Sam sodim med tiste goste, ki jim poplesavanje ob glasbi 'pop-hitmejkerjev' in kroženje po šankih ni ravno v veselje, če se milo izrazim. Razumem in podpiram tiste, ki si tega želijo, a mene preprosto ne bo zraven. Zadostuje mi veselica na domačem Butoraju. Ker poznam precej ljudi vem, da nas takšnih čudakov ni tako malo. Pravzaprav je potencialnih gostov, ki si želijo tudi zahtevnejših kulturnih vsebin v bližnji in daljnji okolici verjetno več kot tistih, ki si želijo predvsem sprostitve. Veselic namreč ne manjka nikjer, sploh v poletnem času.

Kot zunanji opazovalec si lahko privoščim malo sanjarjenja. Ko sem pred štirimi leti prvič stopal po zaprtem mestnem jedru, po glavni ulici, na kateri so se sproščeno podili otroci, sem se spomnil na pohajkovanje po Bretaniji pred leti, ko sva z Gogo slučajno naletela na podobno prireditev, v podobno velikem mestecu. Atmosfera je bila izredna, nepozabna. Gneča na ulicah in trgih, majhne glasbene zasedbe brez ozvočenja, živahne noše, pisane stojnice s spominki, veselje in direndaj. V domišljiji sem tako videl množico ljudi na naših mestnih ulicah, slišal zvoke številnih etno-glasbenih skupin, opazoval pisane stojnice z dobrotami in spominki, razstave, okrašene in bogate izložbe mestnih hiš, obiskal glavni oder z vrhunskimi etno-skupinami s celega sveta, koncert popularnega hrvaškega pevca (pa ne Thompsona!!) na Majerju, priljubljene slovenske skupine v dragi, veselica pa je trajala do jutranjih ur.

Ali so to sanje, ki se lahko uresničijo?