Svet v glavi

Po nekaterih raziskavah naj bi kar četrtina psihično zdravih ljudi vsaj enkrat v življenju imela intenzivne privide. Še več: verjetno ga ni človeka, ki mu občasno v glavi ne bi zazvenel glas ali se utrnila podoba ljube osebe, ki je že zdavnaj v grobu. Sam velikokrat 'slišim' očeta, ko stopam po hodniku do maminega stanovanja, razločno 'slišim' njegove korake, kot sem jih včasih, ko se je zvečer vračal iz dela. Je kaj narobe z nami?

Vse, kar vemo o tem svetu, o sebi, se dogaja znotraj naše lobanje. Ni prav veliko prostora, a tu se skriva celo vesolje. Nenehno se nam vrti film, podnevi o realnem svetu okrog nas, ponoči pa se 'predstava' velikokrat nadaljuje. Včasih 'sanjamo' tudi pri belemu dnevu, vsebina sanj ali izkušnja sanjanja je vedno nekje zraven, tako kot so zvezde na nebu tudi pri belem dnevu, le da jih ne vidimo. Ko pa se zmrači, ko ugaša naša pozornost, pa se lahko nenadejano pojavijo in nas presenetijo na različne načine. V mraku zagledamo kaj nenavadnega, kar nas prestraši ali navda z nejevero ali pa se na podlagi tega celo prepričamo, da je bilo to, kar smo videli, zares tam.

Pred stopetdesetimi leti je večina ljudi videvala čarovnice, škrate, vile, angele, cele horde bajeslovnih bitij. Percival Lowell, angleški astronom na začetku 20. stoletja je s svojo tezo o kanalih na Marsu spodbudil pravo evforijo po svetu, iz vsakega grma so skakali Marsovci. Orson Welles je s svojo znamenito radijsko igro, v kateri so zavojevalci z Marsa začeli osvajati državo, spravil pol Amerike v paničen strah. Marsovci so kasneje čudežno izginili, ko so se pojavile natančnejše fotografije Marsove površine, ko se je izkazalo, da znameniti jarki niso delo napredne civilizacije, ampak naravni pojav in je presenetljivi gigantski obraz, ki zre proti nam, zgolj naključna konfiguracija zrnatosti fotografije.

Letečih krožnikov pred letom 1947, ko so se prvič pojavili v filmih in na televiziji, ni videl skoraj nihče, potem pa so kot po čudežu začeli frčati po nebu in še vedno ne odnehajo. Po 'dokumentarcu' na temo vesoljskih ugrabitev leta 1975, so se čez noč pojavili pričevalci, ki so zatrjevali, da so jih ugrabili vesoljci in na njih izvajali grozljive eksperimente. Danes je v to prepričanih več milijonov Američanov. Psihologi nejeverno opazujejo, kako običajno zdravi posamezniki strastno zagovarjajo včasih popolnoma bedaste 'teorije'. Očitno se v teh glavah občasno izgubi ali zabriše meja med stvarnostjo in domišljijo, ali bolje, če upoštevamo dognanja nevro znanosti, meja med 'realnimi' in popolnoma izmišljenimi sanjami.

Prve kristjane so sodobniki obdolžili grotesknih zločinov, da recimo jedo svoje otroke in jih žrtvujejo, malo kasneje je podobna obtožba letela s strani kristjanov na Jude in pripomogla k njihovemu stoletnemu preganjanju. Protokoli sionskih modrecev, ena najnevarnejših knjig v zgodovini, dokazan ponaredek, opisuje pa domnevno globalno judovsko zaroto, je še danes za nekatere realen opis situacije v svetu.

QAnon, razvpita skrajno desna frakcija na pol norih teoretikov zarot, ki j zaznamujeta milenarizem in apokaliptična retorika, ima po vsem svetu čedalje več privržencev. Trdno so prepričani, da so liberalni politiki in novinarji zlobni pripadniki tajnih združb, ki zlorabljajo in žrtvujejo otroke (zveni znano?), ki si nameravajo podjarmiti ta svet in iz vseh nas narediti poslušne sužnje, zombije. Na srečo pa je med nami Trump, ki jim bo s svojo vojsko 'angelov' preprečil to zlobno nakano. Hm, to zveni približno enako prepričljivo, kot ples čarovnic na Kleku…

Zanikanje realnosti se napaja deloma v spoznanjih znanosti, deloma v filozofskih teorijah o 'nezmožnosti spoznanja sveta'. Da do realnosti dostopamo zgolj posredno, prek nevronskih povezav z našimi čutili, je seveda dejstvo. A to ne pomeni, da je realnost v popolnosti fikcija. Če pristanemo na to skrajno sklepanje, so vsi dogodki, sedanji ali pretekli, postavljeni pod vprašaj. Kolumnist nekega obskurnega medija, baje filozof, je pred nedavnim zanikal relevantnost dokazov za obstoj Holokavsta. Skliceval se je na domnevno nezadovoljive epistemološke standarde. Da so torej dokazi šibki in v temelju 'skorumpirani'. No, s tem svojim 'rezoniranjem' je dokazal le, da v njegovi glavi najverjetneje ni vse dobro 'pospravljeno'.

Ko torej spoznavamo, da je v ZDA nekaj milijonov ljudi, ki imajo resne težave z načelom realnosti, pozabljamo, da se virus QAnona širi tudi pri nas. Baje celo na lokalni osnovni šoli. In med belokranjskimi študenti: si lahko predstavljamo recimo študenta geografije, ki verjame v plosko Zemljo? Težko. A očitno se bo treba s tem sprijazniti. In se s tem problemom resno spoprijeti.

Slika: Nina Čelhar: Stol II, 2019, akril na platnu, 90 x 82 cm.

NINA ČELHAR (1990, Postojna) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu (Nemčija). Pripravila je več samostojnih in sodelovala na vrsti skupinskih razstav v Sloveniji, kot v tujini. Prejela je več priznanj, njena dela so umeščena v privatne kot javne likovne zbirke (med drugim Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani). Živi in dela v Ljubljani.