Pred nosom ... (73)

Dvomim, mislim, čutim…

Pred nekaj dnevi sem na socialnem omrežju strastno polemiziral z nekim 'prijateljem', ki me je na koncu, ko pač nisem sprejel teze, da je bil polet Američanov na Luno navadna prevara, označil za 'vernika'. Da torej nekritično sprejemam tezo, ki bi ji moral že v izhodišču, v imenu skepticizma, ki ga domnevno zagovarjam, enostavno zavrniti, kot jo je že on. Res smo vsi nagnjeni na iracionalno stran, pravzaprav potrebujemo kar precej energije in kritičnega premisleka, skepse, da se vsaj občasno dvignemo iz nje, vendar je nasprotna pozicija, skrajni skepticizem, ravno tako nevzdržna.

Naši predniki, lovci in nabiralci, so bili v naravi, ko so zasledovali živali, nekakšni proto-znanstveniki. Ocenjevali in primerjali so sledi svojega plena, razpravljali, dokazovali, dvomili: če s to metodo ne bi bili uspešni, bi bili preprosto lačni. Če bi torej verjeli vsakemu indicu, bi jim plen ušel, če nobenemu, prav tako.

Veliki filozof je skozi metodični dvom prišel do domnevnega temelja, v katerega po njegovem ni možno dvomiti: do mislečega jaza. Njegovo tezo so kasneje zamajali nekateri drugi filozofi, potem psihoanaliza in danes nevroznanost. Pokazali so, da je tudi ta, na videz trdni temelj spodaj 'votel', da je torej 'nekaj' za našim jazom, kar nas misli. Pa je res vse tako obupno neoprijemljivo? Se moramo res vsak dan vpraševati, če bo znova vzšlo sonce, kot je namignil Wittgenstein, ker za to nimamo trdnega dokaza? Da je realnost, ki nas obdaja, le plod delovanja neke višje sile in torej obstaja samo takrat, ko vanjo gledamo? To je dejansko slaba interpretacija sveta in našega položaja v njem.

Nekateri menijo, da je skepticizem, ki naj bi bil seveda nekaj slabega, zakoreninjen predvsem na Zahodu in da je plod specifičnega duhovno-zgodovinskega procesa, ki se je odvil po razsvetljenstvu. Vendar se ljudje povsod po svetu pogosto obnašajo enako, ne glede na ideologijo ali religijo, ki jo izpovedujejo, pod katero živijo: tudi na Vzhodu, v Afriki, Sibiriji ali na kakšnem eksotičnem otočku sredi oceana, povsod torej, se kupec avtomobila ali katerekoli stvari, ki jo potrebuje, skeptično sooča z možnostjo, da ga bo prodajalec naplahtal. Zato je previden, ne verjame vsemu, kar mu govori. Ekonomija zaupanja torej.

Ampak ljudje smo res velikokrat lahkoverni. James Randi, razvpiti ameriški čarodej in nasprotnik praznoverja, je desetletja obljubljal nagrado milijon dolarjev vsakemu, ki bo dokazal, da lahko izvede kaj 'nadnaravnega'. Med številnimi goljufi je razkrinkal tudi slavnega Urija Gelerja, ki naj bi na daljavo zvijal kovinske predmete in izvajal še številne druge parapsihološke dejavnosti. Zabavno je bilo opazovati, kako je osmešil recimo neko gospo, ki je operirala z magičnimi kamni, nakar vpričo Randija ni zmogla razlikovati med podganjim strupom in zdravilnim kristalom, ker sta bila skrita v bombažni vrečki. Ali pa takrat, ko je pisano oblečenemu 'mediju', ki naj bi listal knjige na daljavo z močjo svojih misli, okrog knjige natrosil koščke stiroporja, in mu s tem preprečil, da bi skrivaj pihal in obračal liste. Seveda je tudi ta potem govoril, da ni dovolj skoncentriran oz. da koščki stiroporja onemogočajo pretok 'energij'. Milijon je ostal nedotaknjen.

Ljudje, ki se oprimejo kakšnih skrajnih, nepreverljivih idej, recimo teze, da bodo v nekaj tednih svetovne vlade padle in da bo zavladal novi red, na ugovore ali posmeh odvrnejo z navajanjem dvomljivih referenc, pa tudi z običajnim 'dokazom', pravzaprav izgovorom, da ne moreš dokazati, da to ni res. Bertrand Russell je takšno logiko učinkovito razkrinkal s svojo zgodbico o kitajskem čajniku v orbiti Jupitra. Če torej kdo trdi, da ta čajnik kroži okrog Jupitra, mu seveda ne moramo dokazati nasprotnega, vendar lahko vseeno z veliko mero prepričanja sklepamo, da to najverjetneje ne drži. Pomanjkanje dokazov sicer res ne pomeni, da zadeva ne obstaja, a hkrati ne moremo sklepati niti nasprotno, da zato že kar obstaja. Ljudje se velikokrat skušamo zanesti tudi na neoprijemljivi občutek, da je nekaj res, a žal to ni dovolj. Čajnika v orbiti Jupitra pač ni.

Ko torej poslušam skeptike, ki trdijo, da ni 'nobenih dokazov', da zaščitni ukrepi delujejo, me resno skrbi. Tisti oranžni genij v ZDA je s svojim 'skepticizmom' do uradne medicine in znanosti, ki ga je nebrzdano širil po svoji državi in po svetu, posredno povzročil veliko gorja in bede. Verjetno bi bilo v njegovi državi bistveno manj mrtvih, če bi sprejeli vsaj nekaj ukrepov, ki se nam v Evropi vseeno zdijo do neke mere smiselni. Pragmatični sklep, da je bolje malo več ukrepov, kot manj, je gotovo na mestu.

Velikokrat se tisti, ki jih žene tak dvom, ne zavedajo, da bi morali tu in tam podvomiti tudi v lastna prepričanja. Pa se največkrat zgodi, da se, tako kot pripadniki Jehovovih prič, ko se ne izpolni prerokba in ni prišlo do potopa, spomnijo drugega datuma. Ko naj bi pa 'zares' prišlo do konca…

Slika: Borut Popenko: Luknje, 2010, akril na platnu, 150 x 210 cm.

Borut Popenko

Rojen leta 1969 v Mariboru, 1993. Leta zaključil študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1995 do 1996 je bil gostujoči študent na Hochschule fur Kunst und Design v Halleju, kjer je 1997. leta zaključil specialistični študij, v šolskem letu 1998/99 je bil gostujoči študent na School of Fine Arts v Atenah, 2001. leta gostujoči študent na Umetnostni akademiji v Pragi, istega leta tudi v Čimelicah na Češkem, 2003. leta je gostoval v Ostravi, Češka, leta 2007 je prejel delovno štipendijo MZK, 2019. leta pa je bil na rezidenci na Dunaju. Od leta 1995 ustvarja v v prostorih Magdalenske Mreže v Mariborju, od leta 1998 pa ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.