Pred nosom ... (74)

Komur ne ustreza, lahko gre…

Pred dnevi je po spletu zakrožila objava neke gospe Selme, ki je zapisala, da so pri nas večinoma katoličani, da je naša vera krščanska, da radi poslušamo cerkvene zvonove, tradicionalno glasbo, ki da je pač narodno – zabavna, radi jemo štruklje in govejo 'župo'. To naj bi bile naše vrednote in komur ne ustrezajo, lahko kar odide.

Če odmislimo ironijo, ki kar žari iz njenega zapisa, seveda najbolj zaradi imena na začetku, nas malo mora zaskrbeti. Že velikokrat sem zasledil, da so proti migrantom najbolj nastrojeni tisti, ki imajo relativno velik del svojega rodovnega drevesa posejan s predniki, ki bi jim lahko mirno rekli migranti. Nek znanec se je pred leti na družbenem omrežju recimo penasto jezil nanje, čeprav je kar tri četrtine njegovih prednikov iz bližnje ali celo daljne tujine. 'Tri četrt' migrant se jezi na 'sto odstotnega' migranta, ki ima z njim veliko več skupnega, kot si je pripravljen priznati.

Le nekaj deset tisoč let nazaj so bili naši predniki v 'Evropi' še temnopolti. Seveda zato, ker so prišli iz Afrike. Skozi naravno selekcijo smo postopno postajali svetlopolti, saj svetlejša polt na območjih, kjer ni zadosti sonca, omogoča učinkovitejšo tvorbo vitamina D, ki ga za življenje pač nujno potrebujemo. Svetlolasi 'arijci', ki tako fascinirajo nekatere skrajneže, so se pojavili šele pred okrog deset tisoč leti. Pred tem smo se malo pomešali še z neandertalci, kar baje danes vpliva tudi na večjo dovzetnost za okužbo s kovidom. Afričani neandertalskega gena nimajo. So torej, lahko bi rekli, bolj 'čisti', 'izvornejši' od nas, ki se imamo pogosto a priori za kulturno in rasno večvredne. S tega stališča bi torej morali biti njihovega vpliva veseli, vendar se instinktivne pregrade, ki jih začutimo ob pogledu na drugačnega človeka, ne zrušijo tako zlahka. Verjetno se ne bodo nikoli, saj jih določajo globlji vzgibi. Strah pred tem, da bi nas kar preplavili tisti 'drugi', je zato v pretežni meri neosnovan. Tudi zaskrbljenost nad izgubo kulturne identitete, ki jo izraža zapis naše Selme, je pretiran. Strašenje z 'multikulti' uniformiranostjo, ki naj bi jo nam poskušali vsiliti 'kulturni marksisti' in njihovi skriti meceni – med njimi seveda izstopa strašljivi Soros – pa je v vsakem primeru smešno. Ljudje se samodejno združujemo, naši interesi se razcepljajo, izmikamo se uniformiranju, rojevajo se nove vsebine, nove kulture, kot bi šlo za nekakšen živ nad - organizem, ki se bujno razrašča kot džungla. Tega življenja se ne da ustaviti ne z uniformiranostjo, ne z zaščitnimi dekreti, kar poskušajo zagovorniki 'naše' kulture, 'naših' običajev. V dvajsetem stoletju smo videli nekaj poskusov iskanja 'čiste', 'izvorne' tradicije. Niso se dobro iztekli. Milijoni žrtev so zelo glasni. Tudi na drugi strani ni bilo bolje, saj se je uniformiranje izkazalo za podobno destruktivno. Potem so sledila desetletja osvobajanja, rušenja meja, padali so zidovi, ki so se zdeli trdnejši od piramid. Navadili smo se na odprt prostor, na svobodo. A danes znova poslušamo argumente, ki bi sodili bolj na kakšno stran časopisov v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot v sodobne, digitalne medije. Svoboda in raznolikost pri velikem delu ljudi ne pomenita več vrednote, ki omogoča sobivanje različnih. Pa je res pomembno, kakšno glasbo posluša nekdo, ki je v naši bližini, kakšna hrana mu je všeč, dokler nam tega ne vsiljuje? Je res moteče, če na ulici srečaš temnopoltega človeka? Se bodo barve njegove polti naši otroci nalezli kot kovida? Se bomo zastrupili, če bomo pojedli hrano po turškem receptu? Očitno se z baklavami, čevapčiči in podobnimi dobrotami nismo in smo jih celo sprejeli za svoje…

Če torej pogledam spisek 'zahtev' naše Selme, sem malo v zadregi. Razen tega, da sem po sili razmer oz. nujnosti okoliščin, v katerih sem bil rojen, katoličan – če bi se rodil v Indiji, bi bil recimo hinduist - in mi občasno prijajo štruklji in goveja 'župa', ostalih kriterijev ne izpolnjujem. Nekateri znanci so mi napovedovali, da bo mladostna alergija, ki sem jo čutil do narodno zabavne glasbe kasneje, v zrelih letih, izzvenela in da jo bom začel ceniti. Za enkrat lahko zatrdim, da v tem smislu očitno še nisem stopil v zrela leta. Glasbeni okus sem sicer malce spremenil, vendar ne v smer, ki bi zadovoljila našo Selmo. Alergija ne popušča. Se bi moral torej izseliti? Nekateri bi gotovo to sprejeli s prešerno veselostjo. Ko prebiram zapise Selm in podobnih 'domoljubov', me včasih res prime…

Slika: Borut Popenko: Variacije v rdečem, akril na oblikovano platno, od 50 x50 do 120 x 120 cm, 2018

Borut Popenko

Rojen leta 1969 v Mariboru, 1993. Leta zaključil študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1995 do 1996 je bil gostujoči študent na Hochschule fur Kunst und Design v Halleju, kjer je 1997. leta zaključil specialistični študij, v šolskem letu 1998/99 je bil gostujoči študent na School of Fine Arts v Atenah, 2001. leta gostujoči študent na Umetnostni akademiji v Pragi, istega leta tudi v Čimelicah na Češkem, 2003. leta je gostoval v Ostravi, Češka, leta 2007 je prejel delovno štipendijo MZK, 2019. leta pa je bil na rezidenci na Dunaju. Od leta 1995 ustvarja v v prostorih Magdalenske Mreže v Mariborju, od leta 1998 pa ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.