Pred nosom ... (78)

Srce, logika in racio…

Večina ljudi ob omembi dveh besed v naslovu občuti nekakšno nelagodje, ki se lahko razvije celo v slabost. Domneva, da nas naš razum v veliki meri ovira pri doseganju 'globljih' ali 'višjih resnic', je zelo razširjena. Razum in racionalnost naj bi bili nekakšni cokli, ki naj bi preprečevali lagodno skakljanje po travniku duhovnosti, metafizike, se pravi ultimativne sreče.

Kritika razuma se običajno začne s sklicevanjem na dušo, ki naj bi jo razum oz. racionalnost zgolj ovirala, in pa seveda na srce, ki naj bi bilo naše pravo središče, torej tisto, iz katerega črpamo vse najgloblje, najvišje. Če to tezo jemljemo figurativno, kot metaforo, je v njej veliko resnice, a če jo jemljemo dobesedno, se hitro podre. Argument je preprost in na dlani: odkar imamo ljudi, ki živijo z umetnimi srci, lahko zlahka preverimo, če še kaj 'čutijo', če tudi oni poznajo najvišja 'duhovna' stanja. Odgovor je seveda jasen: da, tudi oni, čeprav kri v njihovih telesih poganja 'brezdušna' kovinska črpalka, še vedno imajo 'dušo' in znajo čustvovati.

Proti racionalnosti danes vstaja prava globalna fronta. Po cestah paradirajo ljudje, ki verjamejo v najbolj nore razlage dogajanja v svetu. Pri tem jih za čuda podpirajo celo tisti, ki jim pripisujemo povečane sposobnosti mišljenja, sklepanja in razumevanja. Po drugi svetovni vojni so recimo nekateri ugledni filozofi in sociologi začeli razširjati tezo, da je bilo za holokavst zaradi svojega 'pretiranega' poudarjanja razuma in racionalnosti odgovorno razsvetljenstvo, ki se pojavi nekje v sedemnajstem stoletju. Hladno preračunljivost nacističnih krvnikov so torej povezali z razsvetljenskimi ideali razuma, ki naj bi poteptal našo človeškost, naše 'srce'. Vse bolj sem prepričan, da ti kritiki 'razsvetljenskega projekta' in predvsem razuma niso dobro dojeli razlike med logiko in racionalnostjo. Logika je v bistvu uporaba mišljenjskih shem, obrazcev in 'enačb', ki nam omogočajo izvajanje sklepov glede na predpostavke, ki smo jih pred tem sprejeli. In ravno v tem je kleč. Nacisti so popolnoma sledili logiki, tudi njihova najgrozljivejša početja so bila 'smiselna' znotraj sistema, ki so si ga zamislili. A izhodiščna predpostavka, iz katere so potem izvajali svoje grozljive sklepe - da so za vse zlo na tem svetu pač krivi Judi in komunisti - je bila seveda napačna. Da so ji sledili, je bilo popolnoma iracionalno. Tako pridemo do temeljne razlike med logiko in racionalnostjo: logika je prazna forma, ki lahko privede do najhujših posledic, racionalni premislek pa pomeni preverjanje miselnih, 'teoretskih' predpostavk ali konkretnih rezultatov, primerjavo z dejstvi. Torej vsak logičen sistem ali načrt, ki mu sledimo, ne pomeni nujno, da delujemo v območju razumnega, racionalnega. Obtoževati racionalnost za grozljive poboje je približno enako smiselno, kot trditi, da je za zgradbe, v katerih so bile plinske celice, kriva arhitektura. In da sta za Hitlerjev Mein Kampf krivi literatura in jezikoslovje . Racionalnost je v resnici nediskutabilna: kadar koli je poskušamo ovreči, se zapletemo v lastno zanko, saj lahko to storimo samo z racionalnimi argumenti. S tem pa že v izhodišču ovržemo lastno tezo.

Pretirano analiziranje ali rezoniranje ni nujno vedno najboljše, najbolj racionalno, saj obstajajo področja, kjer je takšno preverjanje škodljivo. Recimo v umetnosti. Vsak ustvarjalec ve, da v ustvarjalnem procesu nastopi trenutek, ko se moraš 'prepustiti', ko moraš sprejeti na videz absurdno rešitev, za katero se kasneje izkaže, da je bila 'pravilna'. Vendar tudi v umetniškem procesu pogosto preverjamo, če ustvarjeno 'deluje'. Da je umetnik nekak šaman, ki se popolnoma prepusti 'materiji' oz. mediju, da torej nastopa v stanju transa, brez nadzora zavesti, pa gotovo ne more držati. Vsaj ne povsem. Če bi se slikar recimo popolnoma prepustil, nehal nadzorovati, kar počne, racionalno presojati, bi začel čečkati po istem mestu in bi bil rezultat brezoblična packa. Enako velja za vse zvrsti umetniškega ustvarjanja: če bi pianist padel v popolni trans, bi tolkel samo po nekaj tipkah, mogoče celo samo po eni. Seveda velja to tudi za vsa ostala področja človeške ustvarjalnosti. Kaj bi porekli elektrikarju, ki bi naredil kreativno zmešnjavo in bi stikalo v eni sobi vključilo svetilo v drugi, tako kot v famozni komediji s Stanom in Oliom, ali inštalaterjema, ki bi v ustvarjalnem transu zamenjala dovoda in bi iz plinskega gorilnika pritekla voda, iz vodovodne pipe pa plin? Bi sprejeli njun argument, da sta prisluhnila 'srcu'?

Verjetno ne. V času, ko se iracionalnost širi hitreje in skoraj bolj uničujoče od korone, je racionalnost edini branik. Srce ima druge, ravno tako pomembne opravke…

Slika: Hamo Čavrk: Iz cikla Carta Inkognita, 2019, akril na platnu, 100x70 cm.

Hamo Čavrk je po osnovni vokaciji kipar, ki se že vrsto let posveča grafiki.

Rojen je 1950. leta v Sarajevu.V Sarajevu je končal Akademijo likovnih umetnosti in se nato dve leti izpopolnjeval v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića v Zagrebu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil magistrski študij leta 2007.

Živi in dela med Zagrebom in Novim mestom. Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in 400 skupnih razstav doma in v tujini. Udeležil se je grafičnih bienalov v Berlinu, Varni, Kyotu, Krakovu, Kairu, Maastrichtu, Douru, Ljubljani, Otočcu, Zagrebu.

Naredil je več scenografij za gledališče kot tudi art filme.

Večkratno je bil nagrajen in je prejel priznanja za svoja umetniška dela.

Njegova dela se nahajajo v nacionalnih galerijah doma in v tujini ter v javnih in privatnih zbirkah.